Glava me je bolela, dušilo me je, v očeh se mi je meglilo, komaj sem se premikala, zdelo se mi je, da se bom onesvestila. Še najmanj neprijetnosti sem čutila v prebavilih. Zmerila sem si pritisk in bil je precej čez 200, utrip pa več kot 120. Ker ni bil nobeden od domačih dosegljiv, sem poklicala taksi, in ta me je odložil pred vrati urgence. Takoj, ko sem oddala zdravstveno izkaznico, sem v mogočnem loku pobruhala avtomat za pijačo. Pri priči so me pograbili in peljali k zdravniku, tam so mi vzeli kri in za začetek ugotovili, da v njej ni alkohola, je pa vsekakor preveč sladkorja in tudi drugih reči. Najbrž ste kaj takega pojedli, sem slišala ter dobila tableto za zbijanje sladkorja in še eno proti pritisku. Ko sem se umirila, sem ugotovila, da sem vsekakor med najbolj zdravimi na tistem hodniku. Če bi doma zdržala še nekaj časa, bi se najbrž zgodilo enako, le brez avtomata za pijačo, in najbrž bi se v nekaj urah stanje umirilo.

A kako naj bi vedela? Bila sem prepričana, da se bliža katastrofa in da takrat vsekakor želim biti v strokovnih rokah. Najbrž je v takšni stiski kar veliko bolnikov, ki gredo na urgenco, potem pa jim dokazujejo, da se jim ne ljubi čakati pri specialistih, zato raje ždijo po bolniških hodnikih tudi po deset ur in več in na ta način preskočijo čakalno vrsto. In jim za pregled izstavijo račun. Že od leta 2015 v posamičnih urgentnih ustanovah zaračunavajo nenujne obiske, predvsem recimo ne morejo računati na brezplačne storitve ljudje, ki so se čezmerno nalili z alkoholom. Urgence so povsod (no, skoraj povsod) preobremenjene, za kar so v veliki meri krivi tudi bolniki, ki ne potrebujejo nujnih storitev. Udarec po žepu jih najhitreje strezni. A kako ločiti med tistimi, ki sistem urgence zlorabljajo, in onimi, ki so globoko prepričani, da jim grozijo trajne poškodbe ali morda celo smrt? Očitno težko.

Več v Zarji št. 40, 2. 10. 2018.