Kaj šele pisati, saj imamo nenehno pred očmi svoje potomce, vnuke in nečake, pa sosedovo petletnico, ki nasmejana drobenclja čez vaško cesto, medtem ko izza vogala pridirja motorist. Vsa filozofija o bolezni in smrti kot normalnih sestavinah življenja se pri otrocih in mladostnikih zlomi. Kar se jim zgodi hudega, zadene tudi nas, pa čeprav jih sploh ne poznamo. Zato te dni vsi sledimo zapletu na Pediatrični kliniki, ko je strokovna direktorica razrešila strokovnega direktorja omenjene klinike zaradi lanske smrti 14-letnega fanta. Dr. Rajko Kenda se je strahovito razburil, tudi to je govoril, da svoje kariere na bo končal umazan, in razrešitev je bila umaknjena. Govorilo se je, da je to nezaupnica generalnega direktorja UKC strokovni direktorici, ta pa pravi, da se o vsem odločata skupaj. Hvala bogu, bi lahko rekli, kajti zaradi skupnega neodločanja je deček morda umrl.
Kaj se je sploh zgodilo? Fant je bil sedem let srčni bolnik in ves čas je bil njegov lečeči zdravnik isti človek, ki je zdaj obtožen strokovne napake in je že nekaj mesecev na bolniški. Ko so mladostnika nazadnje pripeljali na Pediatrično kliniko, zdravnik očitno ni prepoznal resnosti stanja. To naj bi opazila njegova kolega, »vendar ga zaradi slabih medsebojnih odnosov nista opozorila«, se je te dni širilo po medijih. Strokovni nadzor UKC je pokazal drugače – da sta ga kolega vendarle opozorila, da bi fant moral na kardiološki konzilij, pa je odvrnil, da pozneje. Ker na kliniki očitno nimajo rednih vizit (tako v poročilu), je odpadla tudi možnost, da bi zdravniška ekipa ob fantovi postelji opazila, da nekaj ni v redu. Uro po tistem, ko je dobil zdravilo, ki ni ustrezalo njegovemu stanju, je umrl.
Od tod naprej je dogajanje zunaj običajnih zdravniških zgodb, ki jim z zanimanjem sledimo – strokovna direktorica je staršem povedala, kako je umrl njihov sin, se jim opravičila, ponudila jim je tudi odškodnino, še zmeraj žalujoči starši pa so odvrnili, da so vedeli, kako zelo bolan je fant, da so imeli z zdravnikom zelo dobre izkušnje in da odškodnine ne bodo zahtevali.
So pa dobili 900.000 evrov odškodnine pred nedavnim starši 11-letnega fanta, ki je pri porodu dobil tako hude poškodbe, da je na vozičku zaradi cerebralne paralize in epilepsije in ne bo nikoli sposoben samostojnega življenja. Porodničar nosečnici ni hotel narediti carskega reza, čeprav je na napotnici pisalo, da naj ga, ni poslušal njenih prošenj, namesto tega ji je celo grozil, da bo plačala nepotreben carski rez, ki da je zelo drag. Otroka so poskušali izvleči z vakuumom in nazadnje je materi počila maternica … Si predstavljate? Seveda se je postojnska porodnišnica, ki ima sicer dober sloves, na vse načine skušala izogniti plačilu odškodnine, celo na zastaranje je odvetnik računal, a se je po enajstih letih pravdanja izteklo v dečkovo korist. Gre za največjo odškodnino, ki je bila dosojena v Sloveniji.
V takšnih primerih se sorazmerno hitro ugotovi, kdo je neposredno kriv za zdravniško napako, precej bolj zapleteno pa je iskanje soodgovornosti, ki se v raziskavah neredko pokaže. Strokovni nadzor na Pediatrični kliniki je potrdil dolgoletne slabe odnose na tamkajšnji srčni kirurgiji, ki očitno škodijo malim bolnikom, pa vodstvo te ustanove temu očitno ni kos. Kaj je bolj normalnega, kot da bi se trije zdravniki strokovno spopadli, zmagala bi dva proti enemu in fant bi morda še živel? Kdo je odgovoren za doktrino v porodnišnici, če zdravnik ne upošteva navodil z napotnice in trmoglavi po svoje, čeprav se očitno zelo zapleta? Oprostite, zato pa so šefi, da takšne stvari zastavijo, nadzorujejo in sankcionirajo. In če tega ne zmorejo, so pač razrešeni. Odstavljeni, in ne umazani.
