Ups, je oni dan reklo sodišče, pravzaprav je bilo kar 44 sodišč, ampak vsa so rekla isto, ups, založili smo skoraj tisoč oporok! Zelo nam je žal, res, ampak se zgodi. In ne, ne moremo vam pomagati, če ste po naši krivdi prišli ob dediščino. Napaka je resda naša, popraviti jo morate pa sami. In so dediče, ki niso dobili dediščine, kot običajno napišejo v časopisih, »napotili na pot pravde«.

Varuhinji človekovih pravic se to, da bi morali oškodovanci sami poskrbeti za popravljanje krivic, ni zdelo prava pot, pa je od predsednika Vrhovnega sodišča zahtevala »informacijo o razlogih za to, da se je na vseh okrajnih sodiščih opravil pregled hrambe oporok in kdo je tak pregled odredil. Zanima nas tudi, zakaj se oporoke v sodni hrambi niso našle pravočasno. Prav tako nas zanima, ali in kakšni ukrepi so bili v zvezi s tem sprejeti oziroma odrejeni, ali je bila ugotovljena odgovornost za nastalo situacijo in kako bodo sodišča pristopila k njenemu reševanju, da ne bodo (le) morebitni prizadeti posamezniki nosili bremena sprožanja novih postopkov zaradi uveljavljanja njihovih pravic v pravdi.«

Ja, vse to zanima tudi nas.

In je še dodala, da »usmerjanja oškodovancev zgolj na pravdanje na podlagi zdaj znanih podatkov ne štejemo za ustrezno rešitev, saj to povsem spregleda, da so razlogi za nastali zaplet na strani sodišč. Ocenjujemo, da lahko novi sodni spori dodatno obremenijo sodni sistem, poleg tega pa ne krepijo zaupanja vanj in v državo,« ter končala: »Država je dolžna prevzeti odgovornost za napake, če so jih povzročili njeni uslužbenci, in ob tem tudi preveriti razloge, zaradi katerih je prišlo do neustreznega oziroma napačnega ravnanja, ter na tej podlagi tudi ustrezno ukrepati.«

Oh, skrb je odveč – v več kot letu dni, ko je sodišče molče sedelo na informaciji o neodprtih oporokah, so naredili najbolj slovensko stvar, ki si jo lahko zamislite: ustanovili so komisijo. Saj veste, tisti način nereševanja problemov, ki je navdihnil rek, da je kamela pravzaprav konj, ki ga je načrtovala komisija. Pisatelj John le Carre pravi, da je komisija »žival s štirimi zadnjimi nogami«, in komik Fred Allen, da je to »skupina ljudi, ki vsak zase ne morejo narediti ničesar, kot skupina pa se lahko sestanejo in ugotovijo, da se ne da ničesar narediti«. Ross Perot, neuspešen politik, a zelo spreten poslovnež, pa je svetoval, »če vidite kačo, jo ubijte, nikar ne imenujte komisije za kače«.

Ampak ta komisija za kače in kamele je bila morda sestavljena po tistem receptu, ki pravi, da je »najučinkovitejša komisija tista, ki je sestavljena iz treh ljudi, od katerih sta dva odsotna«, ta komisija je namreč svoje delo dokončala. In ugotovila tole: sodišče nima zakonske podlage za samodejno ukrepanje in povrnitev škode, to morajo storiti stranke same. Kdo torej popravlja napake, ki jih je naredilo sodišče? Sodišče vendar. Če ga lepo prosite, plačate vse pristojbine (in dobrega odvetnika). Kdo je kriv? Nihče. No, sistem (in morebiti kakšna šlampasta zapisnikarica). Sistema pa ne morejo spreminjati sodišča, to mora storiti zakonodajalec. Smemo predlagati parlamentarno komisijo? Ker je komisija, to vemo, »slepa ulica, v katero zvabijo ideje in jih potem po tihem zadavijo«.