Kajti vrhovno sodišče je odločilo – o čem? O ničemer, le potrdilo je sodbo upravnega sodišča, ki je ugotovilo postopkovne napake, slišali smo, da je bil odvzem otrok nezakonit in da ima babica pravico do družine, dodane vrednosti ni v sodbi nobene. V pravnem smislu. Zato pa je znova izbruhnil vulkan v vseh drugih smislih – predvsem pa o tem, da je treba ministrico sesuti. Poslanci so imeli pri priči vsak svoje mnenje, predsednik vlade je iz tujine s tresočim se glasom sporočil, da se bo pogovoril z ministrico, takoj ko pride domov. Večerna televizijska poročila so bila polna strastnih voditeljev, ki so razpravljali predvsem o ministričini glavi. Tudi z njo, kakopak.
Kaj pa otroci?
Prejšnji četrtek sta bila v Delu na drugi strani drug pod drugim dva članka: v zgornjem je pisalo o sodbi vrhovnega sodišča o koroških dečkih s sliko starih staršev in odvetnika, v spodnjem pa o zdravstvenih težavah morilca Romea Bajde, ki nikakor ne more toliko ozdraveti, da bi lahko sodeloval v postopkih na sodišču. Na fotografiji skrušen sedi na klopi pred sodnico. Piše, da je zaradi nasilništva že sedel tri leta, da se je stepel celo na sodišču in da ga na nekem drugem sodišču čaka še en proces. Piše tudi, da je oče tistih dveh dečkov iz zgornjega članka in da se je njuna mama pred njim že prej zatekala v varno hišo. Tudi bralci obeh člankov, ki o zadevi prej še niso slišali, se morajo vprašati: ljubi bog, kako pa sta otroka sploh živela v takšnih razmerah?
In kakšne so bile razmere po tem, ko je bila mama pod rušo, oče pa v zaporu? Kdo je fantkoma pomagal žalovati, ko so tisti okrog njiju sami žalovali, ne le zaradi grozovitega dejanja, ampak tudi zaradi madeža, ki zaznamuje vso družino? Se v teh pravniških kolobocijah kdo sploh sprašuje o otrocih in njuni prihodnosti? Je že kdo odgovoril na vprašanje, kako odvzameš otroke, za katere je sklenjeno, da jim bo bolje drugje, pa jih trenutni »lastniki« nočejo sami predati, kot je bilo v koroškem primeru? S policijo, gasilci, varnostniki, sirenami in lučmi? Ali jih odpelješ iz vrtca ali šole?
Seveda ni težko spraviti na noge vseh slovenskih dedkov in babic, ki se z grozo sprašujejo, kako bi CSD in sodišče ukrepali, če bi osiroteli njihovi vnuki. Seveda ne pomislijo, da s svojimi otroki in vnuki živijo v drugačnih razmerah in da nihče ne išče rejniške družine za sirote, če je v bližnjem sorodstvu kdo, ki je primeren za vzgojo in nego otrok. Na sodišču poteka še ena pravda – o tem, da bi bila babica rejnica svojima vnukoma. Mislim, da bi se nujno moral vmešati varuh otrokovih pravic – glas otroka, ki zastopa izključno interes otroka in posluša njegove želje, če jih je seveda sposoben izraziti.
Nobenega razloga nimam, da bi branila ministrico, ker ji zamerim megleni trg prekarnega dela, nezaščitene tuje delavce, nekatere socialne pomoči, ki to v resnici niso, ampak so le posojilo, ki ga bodo plačevali (prav tako revni) dediči – in še marsikaj. Da pa bi odletela zaradi koroških dečkov (dva direktorja CSD sta zaradi tega že plačala s svojo glavo) in nekakšne objektivne odgovornosti, je le preveč. Bi lahko v pravu uvedli poleg načela imaginarne pravičnosti tudi načelo zdravega razuma in modrosti?
Zarja št. 43, 25. 10.2016
