Mnenja

Niso vsi zdravniki barabe

Milka Krapež
18. 10. 2016, 23.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Skladiščnik iz kliničnega centra v Ljubljani naj bi obupanim bolnikom, ki so čakali na pregled ali operacijo, za dogovorjeno denarno nagrado »prodajal« čas .

Se pravi, da so prišli na vrsto prej, kot bi sicer. Poleg tega naj bi jim zagotovil tudi, da jih bo pregledal ali operiral točno določeni zdravnik, verjetno najboljši. Po logiki bi torej moral biti skladiščnik tesno povezan z zdravniki. Ali pa s samim vrhom UKCL, ki bi lahko zdravnikom ukazal, naj pregledajo ali operirajo nekoga zunaj čakalne vrste. Kako je to sploh mogoče, posebej ker naj bi to počel tudi za rakave bolnike, torej bi moral biti povezan z Onkološkim inštitutom? Rak je seveda bolezen, pri kateri je čas bistven, zato je za bolnike zagotovljeno, da pridejo na vrsto tako rekoč takoj. Če je seveda to nujno. To ocenjujejo zdravniki, nihče drug. Razumljivo pa je, da vsak bolnik, ki izve za tako diagnozo, misli, da bi ga moral zdravnik sprejeti takoj. V tem primeru je morda mogoče razložiti, da bi plačal za to, da bo prej prišel na vrsto.

Prav posebna zgodba je policist na dokaj visokem položaju, ki naj bi bil med plačniki za preskok čakalne vrste (nekdo od njegovih bližnjih je menda zbolel za rakom) – ker je pač policist in mora zaradi tega še toliko bolj paziti, kaj dela. A je očitno vedel (se je pozanimal?), na koga naj se obrne. Se mu ni zdelo vsaj malo čudno, da bo »zadevo uredil« – skladiščnik? Ki so ga, mimogrede, zaposlili na skrajno nenavaden način: najprej za en dan za določen čas, potem pa takoj za nedoločen čas, in to na zadnji decembrski dan v letu. Kadrovska politika je stvar vrha UKCL. Ni si namreč skladiščnik sam spisal takih pogodb. 

Zdravniki so že nekaj časa v nemilosti. Kar je skrajno krivično, saj jih je mnogo zelo požrtvovalnih in jih nikakor ne zanima samo denar, ampak predvsem ljudje in njihovo trpljenje. Vendar se vedno zgodi, da so v istem košu s tistimi, ki delajo le na »zlati pogon«. Težava je v tem, da prvi za druge vedo, vendar pa – razen izjem, kot je kirurg Erik Brecelj – ne storijo ničesar. Zato jih gnojnica kolegov prav tako umaže. Njihova naloga je, da končno začno čistiti tudi v svojih vrstah. Tako bi si še najhitreje povrnili spoštovanje javnosti, pri čemer bi svojo vlogo morala odigrati tudi zdravniška zbornica. Ta pa se dela, kot da se je to ne tiče, in zboruje le o tem, kakšne rešitve (reforma zdravstvenega sistema) bi bile za bolnike najboljše. Kot da bi prodajalec kupcu določil, kaj in za koliko naj kupi!

Afera s plačanim preskakovanjem čakalnih vrst je po drugi strani videti, kot da bi nekdo hotel vreči dovolj veliko kost, da bi se nekaj drugega zameglilo. Niso vpleteni le zdravniki UKCL. Morda bi bil čas, da se kriminalisti lotijo samega vrha te ustanove in pregledajo vse po vrsti: od tega, kako so bili nekateri sprejeti v službo, kakšne so sorodstvene in druge povezave, do razpisov in podobnega. Dokler vse te stvari ne bodo dokončno jasne, bodo krožile anonimke, zdravniki bodo umazani po krivici ali pravici, medicinske sestre bodo prestrašene ali pa bodo bežale, narod pa bo še naprej govoril, da so v zdravstvu vsi barabe. Z ministrico na čelu. 

Zarja št. 42, 18. 10. 2016