V četrtek dopoldne je na spletu završalo. Vlada je namreč v javnost tvitnila sporočilo: »Vlada sprejela stališče, da Republika Slovenija podpira podpis sporazuma CETA, o tem pa mora odločiti še državni zbor.«
Krasno. Kot Poncij Pilat so si umili roke. Ne smejo razočarati Velikih, a za vsak primer bo dokončno odločil državni zbor. Kaj pa državljani? Mi obstajamo?
Kljub množičnemu nasprotovanju, od vrste peticij do uličnih demonstracij (v Evropi so bile množične demonstracije proti in zbranih je bilo več kot tri milijone podpisov), kljub pozivu županov iz 105 občin (2000 občin po Evropi), strokovni javnosti (ekonomisti, pravniki in bančniki) in celo kljub rezultatom analize, ki jo je vlada sama naročila, je torej ta samo skomignila z rameni in čivknila po seji kot kakšen prezebel vrabček.
Bi umen kmet uničil svojo kmetijo? Je to še moja vlada? To so se tisti četrtek številni spraševali po družbenih omrežjih. V čigavem imenu torej deluje moja vlada? Kdo sem, če me ne sliši? Davčna številka in molzna krava?
Se še spomnimo začetka, ko je premierka Bratuškova en dan odločno zatrdila, da v ustavo ne bomo vpisali zlatega fiskalnega pravila, po sestanku z Merklovo pa je takoj obrnila ploščo in smo ga dobili? Vpis pravice do pitne vode v ustavo, s katerim se vsi strinjajo, pa kar čaka in čaka ...
Do tega četrtka trinajstega je državljan lahko kljub kritikam te vlade še upal, da imamo na kmetiji gospodarja, ki vsaj približno ve, kje so vile in grablje, če je že o tem, kaj bomo čez deset let, nehal razmišljati. Kaj pa od zdaj naprej?
Dr. Šoltes, naš poslanec v Evropskem parlamentu, ki je bil edini javno proti podpisu, je izjavil: »Obžalujem, da slovenska vlada ni imela dovolj poguma, da bi sporazum CETA zavrnila. Uklonila se je interesom kapitala in korporacij, namesto da bi zaščitili naše pravice in standarde, za katere smo se bojevali dolga desetletja.« Opozoril je še, da je to nepovraten proces. Ko bo namreč sporazum sprejet, bo prepozno za ukrepanje, pritoževanje, tarnanje in vitje rok. Mi (državljani) ne bomo več nič. Naš glas bo enak niču!
Roko na srce, če bi nam pred leti, ko smo brali prve stavke o sporazumu CETA, kdo rekel, da bo ta sploh prišel do odločanja, bi od smeha padli s stola. Nemogoče, nihče, ki je normalen, tega ne bo podpisal!
Žal smo se motili.
***
Po sprejetju sporazuma med ZDA in Kanado je v državi Maine v sektorju živinoreje samo v prvih dveh letih propadlo 90 odstotkov malih kmetov. Danes štiri korporacije obvladujejo 82 odstotkov celotne proizvodnje mesa, od tega dobri dve tretjini prašičereje. Kmetje se na sodiščih niti pritožiti ne smejo, četudi jim korporacije kratijo vse pravice! Živali redijo v grozljivo tesnih kletkah, pitajo s steroidi in pospeševalci rasti, na koncu se meso obdela še s kemijo. Vse to je v Evropi strogo prepovedano. A takšna hrana bo prišla na naše mize, saj v ZDA ne poznajo takega označevanja živil kot mi, opozarja Sharon Treat, nekdanja poslanka iz države Maine, aktivistka in dolgoletna borka proti uničujočim sporazumom o prosti trgovini. Dodaja, da je CETA nevaren trojanski konj, saj bodo z njegovo pomočjo ameriške korporacije osvojile Evropo.
Zarja št. 42, 18. 10. 2016
