Mnogo mnogo let nazaj, še v pravljičnih časih pred tajkuni, ko je od plače ostalo dovolj, da sem lahko kdaj skočila v London, sem se nekoč peljala s podzemno in bila naključna priča, ko je možakar s kamero – Avstralec, bi rekla po naglasu – iz mrkih potnikov v vagonu zaman poskušal izvabiti smehljaj. Bil je zelo zabaven gospod in sem se njegovim domislicam od srca režala – vse do trenutka, ko me je pri tem zasačil. Smehljaj, je zmagoslavno zarjovel, našli smo človeka, ki se smehlja! Na podzemni se nekdo smeje! Če ne bi bila taka sramežljiva vijolica, bi mu rekla naravnost v kamero, jaz sem turistka, jaz to smem! Tako sem pa samo potegnila glavo med ramena in se skušala na vse kriplje delati, da sem ena od tistih mrkih domorodcev.

Leta pozneje niso potniki londonske podzemne prav nič manj čemerni, o tem priča zgodbica iz prejšnjega tedna: na podzemni so delili priponke z logotipom podzemne in napisom Klepet na podzemni? (Tube Chat?). Priložen je bil letak z milo prošnjo: »Poklepetajte s sopotniki. Nadenite si to priponko, da drugim pokažete, da vas to zanima. Dnevni klepet vam bo koristil. Začnite jo že danes uporabljati!«

So se londonski potniki začeli smehljati? Sproščeno klepetati? Nositi priponko? Tole je nekaj časopisnih naslovov naslednji dan: Kampanja za klepet na podzemni med potniki izziva grozo (Guardian); Ljudi na podzemni prosijo, naj naredijo nekaj popolnoma nenaravnega (Metro); Priponke, ki potnike spodbujajo h klepetu, so deležne ledenega sprejema (Telegraph).

»Leden sprejem« je zelo mil izraz za ogorčenje, ki se je izlivalo s tviti in predlogi za nove priponke s sporočili. »Najhuje je to, da se sploh ne OZIRAJO na nas, ki bomo prisiljeni to poslušati,« se je zgražala ena na Twitterju, drugi je zarobantil: »Kaj je ta grozota? To je preveč! Naj nehajo. Recite ne klepetu na podzemni«, tretja je napovedala: »Dan, ko bom prostovoljno spregovorila z nekom na podzemni, bo dan, ko mu bom povedala, da mu gori klobuk«, nekdo je prispeval celo koncizno družbeno analizo: »Neki neodgovorni norec skuša spodkopavati družbo s spodbujanjem pogovorov na londonski podzemni.« Res, kam smo prišli!

En predlog za priponko s sporočilom, ki bi bila bolj po duši potnikom na podzemni, je grozil: »Nagovori me in umri.« Drugi je pretežno nelogično naročal: »Zbudite me, če vstopi pes,« tretji je pošteno opozarjal: »Niti pomisli ne na to, da bi me ogovoril,« četrti je bil povsem nedvoumen: »Ne.« Nekdo je pa predlagal Prepir na podzemni (Tube Spat): »Nosite to priponko, če bi se radi spričkali zaradi malenkosti – vremena, ljudi, ki vas pogledajo. Koristilo vam bo, če si daste duška.«

Nespodobnega predloga za čvek se je držal tudi zajeten kos skrivnostnosti in zarote: kdo je delil priponke? S kakšnim mračnim namenom? Londonski transport, ki upravlja podzemno, je bil prvi osumljenec. Nismo bili mi, so ogorčeno kriknili, ideja je sicer »zanimiva«, ni pa prav, da brez dovoljenja uporabljajo naš logotip.

Naj torej pravi krivec dvigne roko! Nihče se ni javil.

A so ga slednjič odkrili, barabo. Priponke je dal na svoje stroške izdelati Američan – tuj terorist, saj smo vedeli – ki se v Londonu včasih počuti malo osamljenega, čeprav že dolgo živi tam. Kaj hočete, se brani, sem iz majhnega kraja v Koloradu, tam se vsi pogovarjamo med sabo. In je, naivnež, mislil, da bodo ljudje brezplačne priponke v hipu razgrabili, pa se je moral pošteno potruditi, da je razdal prvo serijo petstotih. Ljudje so bili zelo previdni, nekdo je rekel, joj, kaj pa če se bom potem moral pogovarjati s kakšnim psihopatom? Kakšnih osemdeset odstotkov ljudi je bilo zgroženih, ocenjuje. A je, večni optimist, že naročil novo serijo priponk. Ženi tega ni povedal. Že prvič je bila ogorčena.

Bi bilo v kakšnem drugem mestu drugače? Bi bilo pri nas kaj drugače? Gotovo bi si ljudje nadeli priponko in začeli klepetati z neznanci na mestnih avtobusih?

Japajade.

Ironija stoji zraven zvita v dve gubi od krohota. Seveda, reče, ko spet lahko govori, zato pa tako krvavo potrebujemo 21. januar, dan objemanja, in julij, mesec brezplačnih objemov: da si ljudje, ki nočejo poklepetati s sopotnikom, malce olajšajo osamljenost, ko se dajo objeti popolnemu neznancu.