Otroci in politične točke. Koristi otrok imamo povsod polna usta: kaj vse je zanje treba, česa z njimi ne smemo, kako so prav oni naše največje bogastvo. Floskul, ki jih ponavljamo vsi, predvsem pa tisti, ki od takšnega in podobnega neobvezujočega pleteničenja živijo, imamo polna ušesa. Z njimi so vedno zelo rade manipulirale in špekulirale tudi politične stranke. Vse mogoče smo že doživeli. Eni so obljubljali raj na zemlji za mame, ki bodo rodile več otrok, drugi zastonj vrtce, tretji so svoje otroke zlorabili na predvolilnih plakatih in podobno. Vse smo že doživeli in preživeli. Oni pa tudi. Brez praske. Vse smo jim odpustili in jih še kar volili. 

Polna usta skrbi za otroke se splačajo. Tudi danes. Eden naših največjih populistov, Aleš Primc, ustanavlja novo stranko. Nujno potrebuje brezplačno reklamo in zgodba o koroških dečkih je prišla kot naročena. Postavil se je na čelo tistih, ki so prepričani, da imajo stari starši pravico posvojiti svoje osirotele vnuke. Druga, nič manj spolitizirana, pa je zahteva za ničelno toleranco fizičnega nasilja nad otroki. Le kdo normalen bi lahko zagovarjal mlatenje nemočnih otrok? Le kdo? In ko pri nas zaženemo eno mantro, zdrava pamet pogosto odpove. Zgodi se, kar se mora, od vsega pa ni nobene koristi. Tudi ob največjih družinskih tragedijah letijo skupaj vsi poklicani in nepoklicani in pametujejo o vsem, kar smo ljudje, dokler ni bilo tisoč papirjev, reševali s srcem in razumom. Danes pač ne. Danes imamo deklaracije, zakone, predpise, organe, pristojne, pa prisklednike, špekulante, manipulante …

Dedki, babice in ena po riti. Imam pet vnukov. Zlatih. Stari so od leta in pol pa do osem let. Kadar smo skupaj oni, midva in njihovi starši, je zelo živahno. Milo rečeno. Če imajo otroci občutek, da se da igrati na dva gola naenkrat, to gotovo počnejo. Možnost, da zadenejo v polno, se pač podvoji.

Vsi poznamo to: ne bom pospravljal, nočem jesti, ne maram … ne bom. Potem sledijo še medsebojni ravs, jok, trma, cepetanje … Pri nas je tako, da takrat dedek in babica umolkneva, starši pa poskušajo z vsem mogočim. S preusmerjanjem pozornosti, prepričevanjem, prošnjami, ukazovanjem, pogojevanjem … uf!!! Težka je starševska. 

In kadar je tako, mi vedno pride na misel tista o Bogu, ki je že vedel, zakaj je dal otroke mladim ljudem. Imeti jih rad je najmanjša težava. Skrbeti zanje je že druga zgodba, pospremiti jih v odraslost pa je velika odgovornost in preizkušnja, ki poleg ljubezni, znanja in energije zahteva še jeklene živce. Teh jaz nimam več dovolj. Morda jih tudi nikoli nisem imela. In morda sta moja dva tudi zato kdaj občutila kakšno po zadnji plati. In morda zato ne razumem, kako je mogoče izenačiti dve tako različni dejanji, kot sta ena mimogrede po zadnji plati na eni in mlatenje oziroma znašanje nad otroki na drugi strani. Eno po riti, ko se mulček trga na prometno cesto, in zverinsko mlatenje za štirimi stenami. Ko vse to berem in poslušam, se mi zdi, da tisti, ki vse to razlagajo, niti sami sebi ne verjamejo. Prepričajo pa sploh ne nikogar. In tisti, ki mlatijo, so lahko mirni. Še naprej bodo lahko.

Aleš Primc je spreten agitator. Tudi meni se je zdelo ravnanje koroškega centra za socialno delo nečloveško. Zelo živo sem si predstavljala, kako bi bilo meni, če bi prišla v vrtec po vnuke, pa jih tam – pač iz nekega razloga − ne bi bilo več. Zmešalo bi se mi. Tudi odziv pristojnih je bil katastrofalen. In Primc je vedel, da bo delovalo. Stari starši morajo imeti po zakonu pravico posvojiti svoje osirotele vnuke. Pika.

Razumni ljudje, ki vedo, da Primcu ne gre za otroke, so se hitro odzvali. Nekaterim se zdi problematičen pravni okvir, druge skrbi dedovanje, tretje to, da bi teta postala formalno sestra. Meni se nič od tega ne zdi ravno usodno. A če se vdovec poroči s svakinjo in ta, ki jim je bila prej teta, njegovim otrokom postane mama, je pa vse v redu? In ministrstvo menca. Bistva skorajda ne omeni.

Mama in oče pri osemdesetih?! Vnuki se nam danes rojevajo tam v naših šestdesetih, morda celo sedemdesetih. Saj je res, da so nekateri stari starši takrat še v izjemni psihofizični kondiciji. A zelo redki jo zmorejo ohraniti tja v pozna osemdeseta, ko bi ta posvojeni vnuk dosegel polnoletnost. Kje je še študij, kje samostojnost?

Nobenega dvoma ni, da je položaj, ko ti izgubiš otroka, tvoji vnuki pa postanejo sirote, grozljiv. Nič na tem svetu ne more biti bolj normalno kot to, da po svojih najboljših močeh poskušaš zanje poskrbeti. Ne nazadnje je že do zdaj veliko vnukov iz najrazličnejših razlogov živelo s starimi starši. Nekateri so zmogli, vsi pač ne. Potem so otroke selili k tistim, ki so lahko.

Če bodo imeli smolo, jih pred takšno usodo tudi posvojitveni akt ne bo mogel zaščititi. Celo zapletel jim bo položaj. Drugič v mladem življenju bi izgubili najbližje. Nihče starim staršem ne more zagotoviti, da bodo vsaj še 20 let v polni fizični in psihični kondiciji. Prva je problem, druga pa popolna uganka. 

Saj morda me je čas res povozil, a mislim si, da nekaterih reči preprosto ni mogoče urejevati z zakoni, zakoniki, predpisi in kar je še takih reči. Tudi zato ne, ker vsega, kar prinese življenje, preprosto ni mogoče predvideti. Kaj pa, če bi se čez čas kje izkazalo, da bi bili bolj kot stari starši za posvojitelje primerni bratranci, botri, morda odrasli bratje? Se bo spet kje našel kakšen Primc? 

In priznam, tudi zaresno nasilje nad otroki bi morali obravnavati veliko bolj resno, kot ga. Imamo zakone in predpisane sankcije. A kaj, ko vsi po vrsti, sosedje, policisti, centri za socialno delo, gledamo stran. Veliko bolj preprosto se je zgražati nad eno čez rit! Tistega, ki mlati za štirimi stenami, se vsi bojimo in smo tiho. Tega noben papir o ničelni toleranci nasilja ne bo spremenil. To vedo tudi tisti, ki trdijo, da bo!

A kaj, ko toliko birokratov tega sveta živi od tega, da nekaj pišejo in predpisujejo. Že kaj, že o čem. Polno zapovedi, polno prepovedi, svet in mi z njim pa vedno bolj nori.

 Zarja št. 39, 2016