Vam beseda ni znana? Pri nas smo jo prevedli v »žvižgač«, kar ne pove kaj dosti, le bled nasmešek privabi. V angleščini naj bi bil pomen takšen: športni sodnik ali pa policist zapiska na piščalko, ko kateri od igralcev ali državljanov grobo krši pravila. Razlaga seveda prav nič ne pripomore k jasnosti, saj whistelblower oziroma žvižgač označuje človeka, ki javno objavi informacije iz ustanove, kjer je zaposlen ali je vsaj bil in njeno delovanje dobro pozna. Informacije niso kakršne koli, ampak tiste, ki državljanom, včasih pa kar prebivalstvu vsega sveta pojasnjujejo, da gre v ustanovi za zlorabo zaupanja, za prikrivanje prave resnice, korupcijo, zavajanje javnosti. Takšnim ljudem, ki nosijo svojo kožo, včasih pa tudi glavo naprodaj, da bi javnosti odprli oči, pač ne moreš reči vohun ali ovaduh, ker to označuje drugačne ljudi. Niso izdajalci, ker ne prodajajo poslovnih skrivnosti, ampak opozarjajo na lumparije.
Informatorji? Ti so za svojo dejavnost običajno tako ali drugače nagrajeni in se niso pripravljeni javno izpostavljati. Kako torej poimenovati ljudi, ki imajo predvsem plemenite namene in se zavedajo, v kakšno nevarnost se podajajo? Morda pravičnik? Ali kaj podobnega? Imate kakšen predlog?
Žvižgaštvo in raziskovalno novinarstvo sta seveda neposredno povezana. Brez pogumnih dobro obveščenih ljudi znotraj ustanov večinoma ne moremo priti do pravih informacij. In tudi za to, da novinar te informacije na primeren način spravi do javnosti, je potreben pogum. Najprej je treba prepričati urednika, da zadevo sploh objavi, ker lahko leti tudi njegova ali njena glava. In še kakšna.
Zakaj toliko sitnarim s teorijo? Ker je največji problem, kako zaščititi žvižgače in njihove pomočnike. V zakonodaji imamo vse precej dobro urejeno, kar v svetovnem vrhu smo, v praksi pa je precej drugače. Novinarji imamo velike težave, ko ščitimo svoje vire, celo državni uradniki pogostokrat ne znajo držati jezika za zobmi, ko bi morali varovati svoje tajne informatorje. Saj veste – ni problem, da je vse res, ampak kdo je to povedal. Ker če »izdajalca« ne bi bilo, tisto, kar je sicer res, ne bi obstajalo. Ali kaj.
Assange in Snowden sta seveda najslavnejša žvižgača sedanjosti, jih je pa še veliko. Žal so številni zažvižgali prave vzroke za drame in tragedije šele po tem, ko so se zgodile – da so strokovnjaki recimo opozarjali, da vesoljska ladja zaradi tesnil ni povsem varna, pa jih niso poslušali – in je pri vzletu eksplodirala. Posadka je umrla pred očmi navdušenih opazovalcev, med njimi so bili tudi najožji sorodniki. Žvižgači so opozarjali na nevarnosti patentiranih gensko spremenjenih pridelkov, ki da bodo uničili mnogo kmetov, kar se je zgodilo. A jih ni nihče jemal resno, dokler je bil še čas. Zaradi žvižgačev vemo, da medicina v navezi s farmacijo kar naprej spreminja kriterije, kaj je še zdravo in kaj ne, da lahko prodaja nepotrebna zdravila. Zaradi žvižgačev nam je tudi jasno, da je sladkor največji krivec za srčno-žilne bolezni, čeprav je sladkorna industrija leta prikrivala raziskave in valila krivdo na maščobe. Zaradi žvižgačev in novinarjev in novinark vemo tudi za veliko grdih nečednosti iz naših logov. Brecelj pač ni edini žvižgač in tudi kolegici z nacionalke nista edini »prostitutki«, ki bi jima radi pristrigli peruti.
Zadnje čase sem bila na dveh sijajnih zagovorih doktorskih disertacij. Pred časom je tožilka dr. Katarina Bergant pojasnjevala pravne vidike raziskovalnega novinarstva ali drugače povedano, kdaj lahko novinarju hoja po robu zdrsne v sodni pregon in kazen. Prejšnji teden je doktorirala Alma Maruška Sedlar z disertacijo Zaščita žvižgačev in preprečevanje korupcije ter medijske reprezentacije žvižgaštva. Preberite oboje! Imamo torej zakone, imamo obrazložitve in jasne primere, le še več poguma potrebujemo.
Mimogrede – saj veste, da je Alma zaposlena na KPK?
Zarja št. 38, 20. 9. 2016
