Status upokojenca v Sloveniji že dolgo velja za enega najbolj zaželenih. To bi moral biti alarm za delodajalce. Pa ni. Trenutno se raje navdušujejo nad tem, da bi lahko nemoteno odpuščali. Kogar koli, kadar koli. Če se jim te sanje uresničijo, bomo še kar naprej najmlajši upokojenci v Evropi. 530 tisoč nas je!
Približno 940 tisoč državljanov je aktivnih, približno 820 tisoč pa je šolarjev, brezposelnih in upokojencev. Slednjih nas je za celo vojsko. Zelo vplivno vojsko. Tudi zato je z nami treba v rokavicah. Na vsakih volitvah smo udarna pest slovenske demokracije. In praviloma zmagamo. Smo prevladujoči volivci vseh stalnih strank, ne le Desusa. Tudi zato se veliko več govori o pragu revščine pri starejših kot o dejstvu, da bi bila brez pomoči staršev danes brez strehe nad glavo in še česa vsaj polovica tistih tam okoli 30 in tudi več let. Oboje je grozno, a priznam, da si ne znam predstavljati uspešne družbe in perspektivnega, inovativnega in vsestransko angažiranega bodočega strokovnjaka, ki na svojo poklicno oziroma karierno pot stopa sredi štiridesetih let. A s tem se še vedno ne ukvarjamo prav resno.
Palica enim, korenček drugim. Ker so v gospodarstvu in še kje prepričani, da jim na poti do popolnega razcveta in bajnih dobičkov stoji samo okosteneli zakon, zaradi katerega ne morejo tako rekoč v minuti odpustiti kogar koli, je vlada pohitela z njim všečnim predlogom. Pa dajte, le toliko počakajte, da neuka raja dojame modrost tega predloga. Do zdaj ste z njo delali preveč v rokavicah. V redu, tistih nekaj 100 tisoč, ki so izgubili delo in človekovo dostojanstvo zaradi tajkunskih malverzacij, za katere nikoli nihče ni odgovarjal, pustimo ob strani. Tudi tistih deset tisoč, ki tudi z žegnom več vlad za svoje delo niso dobili ne plač ne prispevkov, bomo preskočili. Živimo pač v takih časih, mar ne? Ne more biti vsega za vse!
Sistemski ukrepi in posledice. Delodajalci bi bili zadovoljni, GZS pa tudi. Posledice? Če bi lahkotno odpuščanje zaživelo, bi bili starejši prvi cilj. Za večino delodajalcev je delavec po 50. letu neuporaben in predrag. Samo dodatki na stalnost in delovno dobo po 30 letih dela lahko zlezejo do 20 odstotkov bruto plače. Ministrstvo za delo zato pripravlja spodbude za podaljševanje delovne dobe. Gre za zelo kompleksen in zajeten material. Nekaj subvencij bi dobili delodajalci, nekaj delojemalci. Pa seveda davčne olajšave, izobraževanje, spodbujanje starejšim naklonjenega družbenega ozračja in podobno. Zdaj se ženske v Sloveniji upokojujejo pri 57 letih, moški pa pri 60. Povprečno in mnogo prezgodaj. Na Finskem, Švedskem, tudi v Nemčiji ženske in moški vendarle pridejo krepko nad 60 let. Eni in drugi.
Jasno je, da pri takem številu upokojencev in življenjski dobi, ki v Sloveniji že presega 80 let, pokojninski blagajni grozi zlom. Ozrite se okoli sebe in poglejte, koliko takih, ki so v pokoju že 30, celo 40 let, je okoli vas. Zelo veliko, boste videli. Zdaj je prepozno za obžalovanje vseh administrativnih, prehitrih, špekulativnih upokojitev. Bile so. 1,3 zaposlenega dela za enega upokojenca. To je podatek, ki bi moral vsakogar strezniti. Matematika je zelo eksaktna veda, nobeni skladi in viri tega ne morejo spremeniti. Ne glede na to, kako se čemu reče, gre za skupen kos pogače. Ali pač suhe skorje. Ni druge, delovno dobo bo treba podaljšati.
In tako se je ta starejša generacija znašla v nekem čudnem položaju. S predlogom o lahkotnem odpuščanju bi se med temi, ki bi morali iti, zanesljivo znašlo največ starejših delavcev, po tem drugem o subvencioniranju podaljšane delovne dobe pa naj bi s starejšimi delodajalci celo profitirali?!
Subvencije so zakon … Subvencije!? Čarobna paličica za vse, kar je narobe?! Marsikatero so si naši in bruseljski birokrati že zamislili. Marsikje so celo osnovni namen, subvencije zaradi subvencij. Tako so že subvencionirali prve zaposlitve, pa zaposlitve tistih od 30 do 49 let, pa samostojne podjetnike ... Delodajalci so znali z njimi, delojemalci malo manj. Približno polovica tistih, ki so jih zaposlili zaradi subvencij, je takoj po preteku zakonsko določenega roka službo izgubila!
Subvencije so v resnici instrument, ki je skregan z zdravim razumom. Tistega, kar je dobro in učinkovito, ni treba subvencionirati; tistega, kar ni, pa ne bi smeli. Tudi pri tem zadnjem predlogu bistvo vsega vendarle ne bi smela biti subvencija za kratek čas in nekaj starejših ljudi, ampak večja učinkovitost delovnega procesa. Če je delodajalcu pri tem napoti nekdo samo zato, ker je starejši od 50 let, je s tem delodajalcem nekaj hudo narobe. Človek pri petdesetih je nekdo, ki je uredil svoja osnovna eksistenčna vprašanja, spravil otroke vsaj na prag, če ne čez njega; nekdo, ki ima znanje, izkušnje, kilometrino in čas, da se tistemu, kar rad počne, v okolju, kjer ga cenijo, posveti 120-odstotno. Tako kot je v družinskih podjetjih, kjer sinu, ki je rasel z očetom podjetnikom, na kraj pameti ne pade, da bi njegove izkušnje in znanje zavrgel s prvim dnem, ko se ga lahko znebi. Tako je tudi v malih uspešnih podjetjih, kjer drug o drugem natančno vedo, kaj in koliko kdo zmore in zna. In to cenijo. Tam nikogar, ki ni za neko delo, ne gledajo 20 let.
En kolač in več generacij. Še enkrat: delovna doba se bo morala podaljšati. A tako reč s prisilo, četudi mehko, ne bo šlo. Ljudje bodo iskali obvode, vse dokler ne bodo v službah ostajali zato, ker bodo želeli. Ker se bodo tam dobro počutili, ker bodo koristni, spoštovani in zaželeni. Na delovnem mestu in v družbi. Dokler pa so v službah zgolj strošek dela, v pokoju pa nebodigatreba na ramenih vedno manjšega števila zaposlenih, pa se bo jarek med generacijami samo poglabljal. Le berite bloge, forume, družbena omrežja! Tam je marsikaj, kar ljudje mislijo, a si ne upajo povedati na glas.
Čudni časi so prišli, prav res. Skregani smo obvladljivi. Pa je včasih tudi v naših krajih bilo drugače. Moje mame kolegi in ustanova, kjer je delala, niso odganjali v pokoj, prosili so jo, naj ostane. In do smrti so jo vabili na vsakoletna srečanja z upokojenci. Večini moje generacije se kaj takega niti v sanjah ne more zgoditi. Tudi zato se upokojuje prvi dan, ko se lahko. In tudi to kaj pove o današnjih časih, mar ne?
Zarja št. 37, 13. 9. 2016
