Kaj bi … če bi? Vsi normalni ljudje si (največkrat takrat, ko se komu drugemu zgodi kaj hudega) postavimo vprašanje, kako bi ravnali, če se nam dogodi družinska drama. Bolezen, prometne nesreče, umori, tudi samomori – čeprav jih je manj, smo še zmeraj med rekorderji – včasih neusmiljeno posežejo v družinsko življenje, čeprav se je prej morda zdelo naravnost idilično. Kaj bi storili, če bi osiroteli otroci brata, sestre, bratranca, tete ali celo naših otrok? Bi bili pripravljeni skrbeti zanje? In komu bi zaupali svoje otroke, če bi se nam kaj zgodilo – komu da in komu nikakor ne? Že zdaj lahko svojo željo potrdimo pri notarju, če bo po sreči, bo to vseboval tudi novi družinski zakonik, če končno bo (predvidoma decembra). Ker pa so družinska razmerja prvorazredno politično bojišče, je mogoče, da se bo spet kaj zapletlo.
Gibanje za otroke in družino to pot zahteva (in je že zbralo potrebne podpise), da bi lahko stari starši pri priči posvojili svoje vnuke (ko se zgodi kaj?). Trkajo na odprta vrata, ker ministrstvo tako ali tako predvideva v zakonu tudi to možnost, ki pa je uporabna samo v izjemnih primerih. Zakaj, pri vragu, bi dedki in babice posvajali svoje vnuke, čeprav so še dovolj mladi in pri močeh in čeprav so morda celo še zaposleni in imajo dovolj denarja? Če se čutijo sposobne nege in vzgoje svojih vnukov, so namreč njihovi skrbniki, otroke pa preživljajo z denarjem od pokojnin pokojnih staršev. Če tega ni dovolj, primakne socialno skrbstvo. Če starši niso imeli dohodkov, potem lahko stari starši kandidirajo za rejnike in vzdržujejo svoje vnuke z rejnino. V primeru, da bi svoje vnuke posvojili, prevzemajo nase tudi popolno finančno skrb in podrejo vsa obstoječa sorodstvena razmerja. Je to kdo jasno povedal?
Naveza Primc - Zevnik je seveda razlagala svoje plemenite namene tudi v kraju, od koder sta nesrečna koroška fantka. Pri tem skoraj gotovo nista omenila, da stari starši omejenih dečkov ne ustrezajo kriterijem za posvojitev (starost, zdravstveno stanje, psihični profil, dohodki, stanovanjske razmere …), razen da imajo otroka radi. Kar je seveda zares pomembno, ampak otroci poleg ljubezni potrebujejo še marsikaj. Recimo občutek varnosti. Vdovci in vdove dobro vedo, kako zelo se otroci panično bojijo, da bi izgubili še drugega starša. Če zanje skrbijo priletni stari starši, je možnost, da bodo znova sirote, velika.
V normalnih družinah se skrb za osirotele otroke porazdeli, eden pač mora biti formalni skrbnik, ki zastopa in podpisuje. Če so to stari starši, pač pravočasno poskrbijo, da se skrbništvo prenese na nekoga bolj ustreznega, če sami obnemorejo, preden so otroci polnoletni. V problematičnih družinah pa ni dobro, da se skrbnik išče znotraj sorodstva, ker pač to ni v interesu sirot, ki jih je treba temeljito in odgovorno pripraviti na odraslo življenje. V kakšnem primeru bi torej sploh bilo smiselno, da dedki in babice posvajajo vnuke, razen če jim hočejo zagotoviti svojo pokojnino? To pa odpira kopico drugih vprašanj.
Zarja št. 37, 13. 9. 2016
