Ni kaj, tudi za to, da skuhaš kolikor toliko dobro marmelado, potrebuješ nekaj izkušenj. Dovolj je, da ga samo malo polomiš, pa bo vse zanič. Sliši se strahotno banalno, a v svoji osnovni logiki ta gospodinjska pamet velja za vse, česar se ljudje lotevamo v življenju.
Če sem kot novinarka kaj cenila pri sedanjem predsedniku vlade, je bila to razsodnost. Deloval je verodostojno, zaupanja vredno in razumno. Oglašal se je tudi ob temah, ki s politiko in pravom niso imele dosti opraviti. Spomnim se – ker se je ravno začelo šolsko leto – kako se je pred leti glasno in kritično odzval na dušebrižnike, ki so »padli« po prulskem ravnatelju Dušanu Mercu, ko je skupini mulcev, ki je pred tem svinjala s hrano po jedilnici, za teden dni prepovedal vstop v obednico. Nastal je cel kraval. Kako si drzne, kaj pa otrokove pravice, kaj pa plačani obroki … katastrofa, kako si upa … naši ubogi mali lačni otročki! Miro Cerar je takrat zelo jasno povedal, da so nekatera dejanja nedopustna in da četudi jih zagrešijo otroci, jih morajo doleteti sankcije. Hrana je hrana. Z njo je treba ravnati spoštljivo. Približno v tem duhu. In ne le jaz, večina (upam si reči) normalnih ljudi se je z njim močno strinjala.
Tudi zaradi takih reči se mi je zdelo v redu, ko je postal predsednik vlade. Zdrave pameti v naši politiki skorajda ni več, zadnji čas je, da se vrne, sem si mislila. Slovenci si vlad, kakršne smo imeli v zadnjih nekaj letih, res ne zaslužimo.
Zanima pa me, ali je dr. Miro Cerar, ugledni pravnik, intelektualec in razumnik, vedel, kaj ga čaka. Je vedel, da ekipa, ki so mu jo nabrali bolj ali manj dobromisleči priskledniki, ni nujno najboljša? Danes verjetno že ve, da kadrovski bazen, iz katerega so zajemali, ni posebno globok. In tako so postali ministri, sekretarji, vrhunski menedžerji, dobro plačani in za nič odgovorni nadzorniki državnih podjetij ljudje, ki so kot jaz in vi. Nič posebnega. Ne posebno pametni ne posebno učeni, kaj šele odgovorni in načelni, na primer. Takoj so jih naučili , da edino, kar šteje, je politično preživetje. Koalicijska aritmetika.
V praksi to pomeni, da če boste vi rušili našega, bomo mi vašega, potem pa bomo izstopili in vi boste pogrnili … potem bodo pa volitve … in adijo ministrski, sekretarski, direktorski, nadzorniški stolčki pa svetovalne, odvetniške pogodbe, naročene študije in kdo bi vedel kaj še vse.
In to je osnova, zaradi katere nekateri vedno preživijo, drugi pa takoj letijo.
Recimo ministrica Setnikarjeva je odšla po nekaj mesecih. Bila je dobra ministrica, a kaj, ko je preveč zaslužila s pogodbami. Mramor, ki je dobival stalno pripravljenost, pa je lahko ostal. Precej pozneje je smel dostojanstveno oditi sam. Iz osebnih razlogov. Pri obrambnem ministru Vebru nihče ni kaj dosti premišljeval. Vpletal se je v privatizacijo Telekoma. Adijo takoj! Julijana Mlakar je imela s kulturo težave od samega začetka. Očitne. A dve leti jo je Cerar zagovarjal. Zakaj že?
No, in zdaj prihajata na dnevni red Gašperšič, minister za infrastrukturo, in ministrica za zdravje, Milojka Kolar. In v koaliciji že na veliko kalkulirajo, koga bodo podprli in koga ne. Bi ministra, ki vsaka dva dneva spremeni mnenje o drugem tiru; bi ministrico, ki se čudi vsemu, kar se dogaja v zdravstvu? In seveda za nič ni odgovorna? Kaj šele da bi v dveh letih pripravila kar koli, na čemer bi državljani lahko gradili upanje, da se sistem vendarle ne bo povsem porušil.
Veste kaj, jaz mislim, da za takšno politikantstvo ni treba imeti prav nobenega razumevanja. Prav nobena aritmetika ne bi smela zagotoviti preživetja takim politikom. Tudi predsedniku vlade, ki v svoji nemoči te ljudi brani brez vsakega argumenta in brez vsake možnosti, da bi kdaj iz njih nastali dobri ministri, ne. Pa mi ga je žal, a tako pač je.
Med nami, navadnimi smrtniki, in med njimi je samo ena razlika, a ta je bistvena: človek, ki skuša odgovorno živeti in delati, niti v sanjah ne bi sprejel naloge, za katero vnaprej ve, da ji ne bo kos. In – takole čez prst – vsaj polovica naših poosamosvojitvenih ministrov in ministric se je na to gladko požvižgala.
Jaz vsako leto kuham marmelado, pa se mi vseeno tu in tam kakšna sfiži. A škodo in strošek poravnam sama.
Zarja št. 36
