Sedela je tam kot uvela rožica. Kot spuščen balonček. Brez žara v očeh. Čez čas je vzdihnila, a ne bi bilo fino, če bi lahko kakšno leto penzije porabili že prej. Potem bi šli pa spet v službo …
Vidite, kolegica je pravkar prišla z dopusta in še ni čisto prebolela, da ga je že konec. In smo premlevali, kako bi nam kakšno prosto leto brez službenih obveznosti spet vrnilo veter pod krila. In se spomnili, da si nekateri take stvari že privoščijo, na primer Stefan Sagmeister, grafični oblikovalec, ki si vsakih sedem let vzame leto dni zase. Preprosto zapre štacuno, ne sprejema več naročil, gre in počne, kar ga mika. Takole je razmišljal: prvih petindvajset let se učimo, naslednjih štirideset delamo, kakšnih petnajst jih pa preživimo v pokoju. Kaj, če bi vzel denimo pet let iz pokoja in jih raztrosil med tista štiri desetletja dela? Ideje so se začele ponavljati, je opazil, nujno se je treba odklopiti. In se je. Prebiral je knjige, za katere prej ni imel časa, uresničeval ideje, ki so se mu porajale. Nekaj je bilo čisto utrganih, dobršen del pretežno neuporabnih (a se je zabaval, ko jih je udejanjal), nekaj jih je bilo pa očitno dobrih, saj pravi, da je naslednjih sedem let služil izključno z idejami, ki jih je dobil med enoletnim odklopom. In zdaj si vzame vsako osmo leto zase, 12,5 odstotka njegovega časa je samo njegovega.
Saj pravzaprav ne počne nič pionirskega, sobotno leto – prosto leto, praviloma namenjeno pisanju knjig, študiju ali raziskovanju – si jemljejo akademiki in znanstveniki po vsem svetu. V nekaterih deželah je navada, da si mladi vzamejo »gap year«, po koncu srednje šole in pred začetkom študija si vzamejo nekaj mesecev ali leto dni za potovanja, za dodatno izobraževanje, za prostovoljstvo. Pametna podjetja dajejo svojim zaposlenim čas, ki ga lahko porabijo po svoji presoji, pri Googlu imajo na primer dvajset odstotkov delovnega časa ljudje zase. Takrat se rodijo najboljše, najbolj uporabne ideje.
Sobotno leto poznamo tudi pri nas, celo uzakonjeno je – Zakon o visokem šolstvu daje visokošolskim učiteljem možnost prostega leta vsakih šest let službe. Ta čas jim pripadajo plača in vse druge pravice iz delovnega razmerja. Pozneje so sobotno leto uzakonili tudi za znanstvenike, vzamejo si ga lahko duhovniki. In kaj, vprašam vas, le kaj je razlog, da si ga ne bi smeli privoščiti tudi vsi drugi? Nič manj ga ne potrebujemo. Zdravniki, novinarji, odvetniki. Pa tudi prodajalci, osnovnošolski učitelji in delavci za tekočim trakom. Nekateri bi sanjali, drugi potovali, tretji počivali, vsi pa bi prišli nazaj spočiti, polni zaleta in idej, z bleščečimi očki in košatimi repki, kot se reče. Ne bomo pohlepni – recimo eno leto vsakih deset let dela? Tako bi se že dalo vzdržati štirideset in več let delovne dobe.
A kdo bi plačal? Sagmeister, ki ima svoj grafični studio, si leto dni brez dohodkov lahko privošči, kaj pa mi? Slovenski delodajalci, ki jim je odveč dajati celo tistih par fičnikov za malico, se bodo temu seveda upirali z vsemi štirimi, čeprav bi tak sistem najbolj koristil prav njim. Zagotovo pa bi se našla še kakšna druga možnost – predujem na pokojnino denimo?
Včasih, ko kot naplavljene brezdomne sirote ves dan tičimo v pisarni, kolegica tragično vzdihne: življenje je drugje.
Saj. Ni že čas, da gremo pogledat, kaj je počelo brez nas?
