Saj ni bil nič posebnega, tisti parkec v Sydneyju blizu Opere, ki sem ga le za par minut srečala pred leti, bil je samo en tak prijeten, senčen, neškodljiv košček raja, kjer lahko za hip zajameš sapo, preden odtopotaš naprej po svojih turističnih opravkih. Ampak nikoli ga ne bom pozabila. Nikoli. Kar me je povsem in za vedno očaralo, kar mi je metaforično snelo metaforične gate, je bil napis sredi skrbno negovane trate: »Prosimo, hodite po travi. Ta park je tudi vaš.« Prišla sem iz dežele, pravzaprav s celine, kjer ti z vseh strani grozijo prepovedi – ne hodite po travi, ne parkirajte tukaj, Selma, ne naginji se kroz prozor in vse to – in si nisem niti predstavljala, da nekje obstaja kraj, kjer ti rečejo, za božjo voljo, seveda lahko hodite po travi, saj je tu zaradi vas. Ko sem pred kratkim pogledala, ali obstaja fotografija tistega napisa, sem našla še več podobnih, z različnih koncev sveta, v Sydneyju so pa zadevo medtem še malce nadgradili in v Botaničnem parku postavili napis: »Prosimo, hodite po travi ... Vabimo vas tudi, da povonjate vrtnice, objemate drevesa, se pogovarjate s pticami, sedite na klopcah in imate piknike na travi.«
Zadnje čase vse večkrat pomislim na tisti prijazni parkec.
Se je medtem kaj spremenilo pri nas? Seveda! Le da drvimo v nasprotno smer, zdaj te recimo na Bledu s trate prepodi redar, v Bohinju ti pa zaračunajo dostop do vode. In bi seveda lahko odmahnili, saj, o Bohinjcih se že od nekdaj pravi, tile bi ti še svež zrak zaračunali, če bi le našli način. No, zdi se, da so že precej blizu. Ampak še preden se nam v glavah povsem udomači »Pet litrov gorskega zraka, prosim,« se nam zna zgoditi, da se bomo nenadoma slišali reči, »Dve vstopnici za Triglav, prosim«. Ne smejte se, ni šala. Pravzaprav je krvavo resno.
Ideja ni nova – da bi obiskovalcem Triglava zaračunali uporabo pešpoti in plezalnih smeri, so menda občinarji v Mojstrani razmišljali že pred štirimi leti, pa so se uprli domačini. Letos v Triglavskem narodnem parku anketarji obiskovalcem zastavljajo vprašanja. Vsa mogoča vprašanja, med drugim pa jih sprašujejo tudi to, ali bi bili pripravljeni plačati vstopnino (bi, če bi dobili kaj v zameno, se je pokazalo), pa če bi nasprotovali dnevnim kvotam obiskovalcev (ne bi). »Cilj zbiranja podatkov ni kakršnokoli omejevanje,« je Dnevniku zatrdila vodja informacijsko-izobraževalne službe Majda Odar, pa vstopnine da tudi ne nameravajo uvesti.
Dovolim si dvomiti v to.
Saj nisem a priori proti, vse mora nekdo plačati, to razumem, tudi urejanje mojega parkca v Sydneyju, ampak če to počneta država ali mesto preko davkov, še najmanj občutimo. In res je tudi, da v tujini obiskovalcem marsikaj krepko zaračunajo posebej, plezanje na Mont Everest, obisk nacionalnih parkov v ZDA, izlet na Machu Picchu v Peruju. Ampak tam imajo tudi zelo jasno določeno, za kaj se tisti denar porablja – vlaga se v vzdrževanje teh krajev, v varnost in udobje obiskovalcev, v zaščito rastlinja in živalstva – pri nas pa pri tem precej improviziramo in gre pobrani denar (no, na primer) v občinsko blagajno, kaj je potem z njim, pa ne vemo. Pa pomislite, Triglav ima štiri lastnike, tri občine, katerih meje se stikajo na vrhu, in državo. In vidite, to me pa malo skrbi. Tri občine, vsaka s svojimi domiselnimi idejami za kasiranje, potem pa še država, tudi vedno iznajdljiva.
In medtem se, ko hodim po travi, še vedno oziram čez ramo, ali kdo gleda.
