Za uvod: zlasti potem ko sem v časopisih prebrala originalno časopisno naznanilo o novomeških porodih pred nekaj več kot štiridesetimi leti leti (tam piše črno na belem, da je občanka Amalija Knavs tedaj povila hčer Melanijo), ne čutim nobene potrebe več, da bi se v slovenskih cajtengih spakovala z Melanio, in dovolite, da bo Melanija pri meni ostala Melanija, tudi če sede na pručko poleg prestola prvega moža Združenih držav. Kar je videti vsak dan bolj dosegljivo, kajti Američani imajo vsak dan bolj vsega dosti in to vse vključuje tudi Hillary Clinton. Naj dodam, ko sem že pri tem, še zanimiv detajl iz zadnje številke revije Avenije z intervjujem s soprogo nekdanjega veleposlanika Slovenije v Združenih državah, milega Davorina Kračuna. Tam črno na belem stoji strašanska hvala na račun Melanije, kakšna v vseh pogledih krasna punca da je, in Kračunovi to vedo, ker so se pred leti naokoli precej pogosto cijazili kar v Trumpovem znamenitem letalu, polnem vsakovrstnega umetniškega kiča, in tako rekoč prijateljevali. Pri tem je bilo omenjeno tudi, da je Hillary, ki jo tudi dobro poznajo, zelo inteligentna, a obenem silno hladna ženska, Melanija pa naj bi bila nasprotno (in na vseobče velikansko presenečenje) neposredna, izredno prijazna in topla ženska, ki rada govori slovensko.
In k stvari: v Clevelandu so imeli, kot že vsi vedo, prejšnji teden štiridnevno izjemno hrupno republikansko konvencijo, na kateri se je potrdilo Trumpa za predsedniškega kandidata republikancev, kar me je za precej dolgo časa prikovalo na ameriški CNN. Natanko pred tednom dni je med govorniki na prvem dnevu govorov nastopila tudi Melanija z govorom o sebi in o svojem opravljanem soprogu in bila so me sama ušesa. Punca je izgledala veličastno. Zagotovo je Melanija daleč najlepša ženska od vseh potencialnih prvih dam ZDA in verjetno najbolj seksi v zgodovini Združenih držav. Čeprav je bila Nancy nekoč hollywoodska filmska igralka, ji niti Reaganova ženska ni segla do kolen ... Nosila je imenitno belo oprijeto in spodobno zapeto obleko z zelo zanimivimi rokavi, govorila in gestikulirala je zgledno in šarm je iz nje puhtel kot jedrska elektrika iz Krškega. Vsake toliko je nekoliko pokoketirala z rahlim pomežikom, kar bo utegnilo biti komu too much, a vse se je izteklo več kot OK. Bil je seveda le pričakovan pušeljc patetičnih zguljenih fraz, ki jih kot jajce jajcu podobno govorijo vse ameriške in evropske Melanije. V hipu se je utelesila kot največja možna ameriška medijska senzacija in Požarju bodo denarci žvenketali v mošnjiček, da bo veselje.
Ampak naslednje jutro! Naslednje jutro si je dal CNN duška in kričal vsemu svetu, za koga intimno navija, uradno se namreč tudi tam gredo nekakšno politično ekvidistanco in to pozicijo so zagotovo preplonkali od slovenske nacionalke. Tam je torej v studiu sedel šopek običajnih komentatorjev dogodkov prejšnjega dne in pričakovano so imeli v zobeh več od vsega drugega skupaj našo nesrečno Sevničanko. Uradna ocena Melanije kot govornice je bila kričavo enotna in v vsakem oziru prepotentna. Navijaška. Slovenka je bila neusmiljeno razglašena za ceneno imitatorko nekdanjega televizijskega nastopa Michelle Obama. CNN je v podkrepitev obsodbe navajala Michelline izjave pred osmimi leti o vseh mogočih krepostih in ob njih tudi Melanijine izjave o taistem in res so si bile Michelline in Melanijine globoke misli podobne kot jajce jajcu. Plagiat! so kričale TV-postaje brez oddiha in s povišanim glasom, popoln plagiat!
Resda so nekateri v studiu poskušali tudi švohotno zagovarjati našo punco. Obesili so se na sicer kar logične ugotovitve, da so si tovrstne misli pri vseh govornicah te sorte nasploh podobne kot jajce jajcu, da gre pač za ustaljeni in znucani kliše in da je tudi Michelle Obama enako posnemale tiste pred njo. Koliko škode je bilo dejansko narejene, je težko reči, sama pa mislim, da je bila Melanija tedaj tam predvsem zato, da je bila simpatična, lepa, pametna in seksi, in je to osnovno in najpomembnejše poslanstvo opravila s presenetljivo petico.
In zdaj še nekaj malega o tem, kako sem končno prvič do zdaj podlegla – globoko se sramujem, ampak resnica mora na dan – meni načelno odurni latino telenoveli. Do konca sem gledala do zdaj vsega skupaj že kakšna tri ali štiri nadaljevanja in bom še kdaj katero. Govorim o jari kači kolumbijske proizvodnje Bela sužnja, ha, vsega 62 nadaljevanj ima do zdaj in morda še ni konec! – s katero nam je poletne večere radodarno okrancljala nacionalka. Prvo nadaljevanje sem odprla, ker sem bila še ne tako davno tega v Kolumbiji, pri čemer so me znanci čudno gledali, češ, le kaj ji je v njenih letih treba tavati po mamilarskih kartelih tam doli. Bilo je precej utrudljivo, podnebje v tamkajšnjih Karibih je odurno, a vtisi in spomini so krasni in me še vedno zanima vse sorte o Kolumbiji. Pri tem sem presenečeno ugotovila, da je Bela sužnja v resnici kar visokokakovosten, zagotovo izredno drag in skrbno narejen žanrski izdelek z ogromno posnetki v fantastični naravi. Brez omedlevice sem zdržala do konca in tako, evo, gleda Bernarda tik pred smrtjo svojo prvo latino telenovelo in ji pri tem sploh ni pretirano nerodno. Kdo ve, kaj vse še pride, dokler ne zatisnem trudnih oči!
Se pa hrabro upiram Gorskemu zdravniku, na katerega avstrijski alpski šarm je menda zgrmela vsa ženska Slovenija, čeprav tudi ta ni čisto za v smeti. In glavna oseba gorskega zdravnika je takšno utelešenje tipičnega slovenskega moškega ksihta, da je smešno za polulati se. Kar verjeti ne moreš, da ga niso uvozili od nas. Morda pa zna slovensko? Splačalo bi se preskusiti.
Je pa poletni program z milijoni ponovitev stare robe hkrati dragocena priložnost, da nadoknadiš kaj res kakovostnega, kar si zamudil ali prezrl v visoki sezoni. Denimo sijajno serijo Kulturni vrhovi. Prezrla sem Tinsko cerkev, pravzaprav obe cerkvi, večjo Marijino in manjšo Anino v bližnji soseščini, pa križev pot pri Šmarju pri Jelšah in posebno imeniten biserček slovenskega cerkvenega baroka, ki ga živ krst ne pozna, pa je fantastičen za umret: sladkogorsko cerkveno notranjščino. Ne le arhitekture, tudi poslikavo. Znameniti slikar Franc Jerovšek si je tu dal posebnega duška. V sladkogorsko cerkev je treba pri priči, toplo in odločno polagam na srce!
