Ne samo pri nas, povsod po svetu vladata strahovita poplava politikov in absolutna suša državnikov. V čem je razlika? Definicij je veliko, ob eno boljših je že v 19. stoletju trčil ameriški teolog James Freeman Clarke: »Politik razmišlja o naslednjih volitvah, državnik pa o naslednji generaciji.« Po tej definiciji pri nas ne premoremo niti enega državnika.
Niti enega samega.
In to občutimo vsak dan, kakšen dan pa še malo bolj, kot takrat, ko se dvigne dobršen del države, pa se predsednik vlade z vstajniki noče niti pogovarjati. Blagoslovljeni smo s pušeljcem precej arogantnih ministrov, ki radi z nosom visoko v zraku planejo mimo novinarjev, najbolj ohola rožica pa kot princeska na zrnu graha sedi v vladni palači, dela šobico in pravi, da se ne bo, ne, ne bo se pogovarjal z vstajniki v Kopru. To pa že ne!
Ne bomo se spuščali v to, kdo ima prav glede Luke Koper, neizpodbitno je pa tole: cirkus bi se hitreje polegel in gospodarska škoda bi bila manjša, če bi ministrski predsednik splezal iz svojega slonokoščenega stolpa na Gregorčičevi in se spustil tja, kjer se dogaja življenje. Na primer v Koper, samo sto kilometrov daleč, kjer je bilo prejšnji teden zelo veliko zelo jeznih ljudi. Namesto da bi se pogovarjal, namesto da bi poslušal, namesto da bi se pogajal in morda vstajnike celo prepričal o svojem prav, je premier, ki velja za mehkega, neodločnega, cmeravega, spet izbral zelo napačen trenutek, da je tolkel po mizi in poskušal dokazati, kako trd dedec je. Kot pred meseci pri policijski stavki je tudi tokrat namesto spravljivih tonov izbral ostre in pridigal o »nesprejemljivih ultimatih« pa o tem, da mu ulica že ne bo diktirala, kaj naj počne. In so ga potem koprski protestniki z napisom nežno spomnili: »Na ulici smo volivci.« Ki ga bržkone ne bodo nikoli več volili. Pa bi se vsej tej jezi lahko izognil, ko bi le prebral (in upošteval) modro gastronomsko spoznanje britanskega državnika Winstona Churchilla: »Še nihče si ni pokvaril želodca s tem, da je ostre besede neizgovorjene pogoltnil.« Ali če bi razumel prvo pravilo uspešnih pogajalcev, da je pri pogajanjih treba svoj ego pustiti pred vrati in poslušati, poslušati, poslušati.
Kdo je v resnici kriv za nastalo škodo in kdo jo bo plačal? Plačali jo bodo seveda davkoplačevalci, kdo pa, najbolj kriv je pa nesporno tisti, ki se ni hotel pogovarjati. Pa bi mu vzelo le nekaj ur časa, slabih dvajset evrov za gorivo, morda še manj, če bi pretežki ego pustil doma.
Zavračanje dialoga ni modro in ni državniško, še politično modro ne. Kar so potem dr. Cerarju menda le dopovedali, ampak šele potem, ko so na Facebooku že začeli pozivati k četrtkovemu zborovanju pred vladno palačo v Ljubljani in se je nabor zahtevanih glav, ki morajo pasti – poleg glav državnega sekretarja Dragonje in ministra Gašperšiča – povečal še za eno, premierjevo.
In je potem dan prej, v sredo, dr. Cerarja nenadoma razsvetlilo, da bi se menda le bilo pametno pogovoriti. Samo da še vedno ni povsem razumel, se je pokazalo, ker je še vedno kazal mišice: predstavnike delavcev bo pokroviteljsko povabil k sebi. Naj se ve, kdo je šef.
Ne pravimo, da je prepozno. Za pogovarjanje bržkone ni nikoli prepozno. Ne pravimo, da bi moral popustiti, če verjame, da ima prav. Pravimo pa, da bi moral znati poslušati. Predvsem pa bi moral, mora hoteti poslušati. Od skodelice pogovora, prosto po Churchillu, ni še nikogar bolel trebuh. Etimološki slovar navaja, da besedi država in državnik izvirata iz slovanske besede, ki je prvotno pomenila »drža, držanje skupaj, obstojnost«.
Dr. Cerar je znova zapravil priložnost, da od politika naredi korak navzgor k državnikom.
