Ups, bodimo previdni in nikar ne opletajmo s tatovi in roparji, saj nas lahko omenjene osebe s tropom dobro plačanih odvetnikov preganjajo do ustavnega sodišča! Ali še čez. Kravatarji ne kradejo, ampak samo skrbijo za koristi svoje ustanove in svoje države, no, malce tudi zase, a to je menda logično. So torej le dobri gospodarji, ki delujejo v mejah dovoljenega. Kaj pa je dovoljeno, so tako ali tako sami določili oziroma so vplivali na to, da so drugi odločili, kot ustreza njim.
Vsi pravičniki tega sveta so doživeli kolaps prejšnji teden, ko je luksemburško sodišče odločilo o krivdi treh, ki na sodišče pravzaprav sploh ne bi smeli. Gre seveda za razvpito afero Luxleaks, ko sta dva zaposlena iz računovodske revizijske hiše predala kup dokumentov novinarju, ki je bil toliko vztrajen in pogumen, da je izluščil in objavil podatke o multinacionalkah, ki so s sodelovanjem luksemburške vlade prihranile (recimo raje – utajile) na milijarde davkov. Kako? S pomočjo računovodskega inženiringa in »akcijskih« davčnih stopenj (predsednik vlade in finančni minister je bil takrat Juncker). Pogumna računovodji sta torej izdala packarijo, ki se tiče številnih držav in državljanov, obtožena pa sta bila izdaje poslovnih skrivnosti. Pa čeprav je javni interes, kar utajeni davki vsekakor so, nad vsakršnim varovanjem podatkov. Obtožili so ju – novinarja pa tudi, čeprav se je izkazalo, da je vse res. In grozili, da bodo vsi trije sedeli leta in leta in da bodo plačali ogromne odškodnine.
Sodišče si je s sodnim inženiringom pilatovsko opralo roke – žvižgača sta dobila pogojno zaporno kazen in po 1000 in 1500 evrov globe, novinarja so oprostili. Z dokaj nizko kaznijo sodniki niso hoteli preveč razdražiti razjarjenega ljudstva in se hkrati zameriti gospodarnim kravatarjem, ki trdijo, da niso počeli nič takega, so se pač »znašli« v mejah dovoljenega. O etiki, pravičnosti in nekakšnem poštenju tako ali tako nihče več ne razpravlja. Skratka, sodišče je dalo obojim prav – utajevati davke res ni lepo, o tem tožariti medijem pa tudi ne. In odšlo na sodne počitnice.
Malce pozneje se je zbudila naša cenjena KPK in definitivno ugotovila, da so bili številni dodatki za stalno pripravljenost neupravičeno izplačani. S tem seveda ni imela v mislih gasilcev, ampak predvsem univerzitetne profesorje, osebje političnih veljakov in še koga, denimo šefa kabineta kranjskega župana, ki je bil plačan za 24 ur pripravljenosti (kdaj je počival?), tudi takrat, ko je z županom popival in je ta povzročil nesrečo. Pripravljenost? Upravičeno bi jo lahko zahtevali novinarji, drvimo pač tja, kjer se kaj zgodi – kadar koli. A ne? V resnici je za številne poklice neopredeljen delovni čas pač značilen, in to čedalje bolj. Nekateri so si z omenjenimi dodatki pač večali plače in amen, temu se reče kraja proračunskega denarja, pa čeprav imajo tatovi akademske nazive. A oni svojega greha seveda ne dojemajo tako – so bili pač zavedeni, da je to v mejah dovoljenega, se izgovarjajo. Kravatarji pač ne kradejo.
Zarja št. 27, 5. 7. 2016
