Potrobite, če ne marate onesnaženosti s hrupom, izziva napis na nalepki. Ki je sicer izvirno v angleščini, a krasno ujame razklani slovenski odnos do tišine in molka – tule je nujno potreben medklic: angleško govoreči imajo silence, ki pokrije oboje, mi imamo pa tišino, ki je (po Slovarju slovenskega knjižnega jezika) »stanje brez glasov, šumov«, in molk, ki je »stanje, ko se ne govori«. Po eni strani se na smrt bojimo tišine in se povsod, ampak čisto zares povsod, obdajamo s hrupom: v kavarnah in restavracijah, kamor se ljudje pravzaprav pridejo pogovarjat, mora pogovor za pozornost tekmovati z glasbo iz zvočnikov.
Zakaj le? Kaj je narobe s tišino? V telovadnicah, kjer je zadnja stvar, ki jo potrebuješ, da ti v ušesa buta radio, ta počne prav to. Kaj je vendar narobe s tišino? Na samotnih stezah, kamor se včasih umaknemo poslušat ptice in predajat svojim mislim, srečujemo tekače s slušalkami na glavi. Resno? Sredi pomladnega gozda vi raje poslušate karkoli že imate na iPodu? Kaj, le kaj je narobe s tišino?
»Glede na kulturne norme je lahko tišina pozitivna ali negativna,« pravi Wikipedia. Negativni slovenski odnos do tišine zvesto odslikava tudi SSKJ: tam je tišina globoka, velika, gluha, grobna, mrtva, smrtna, mučna in stroga. Molk, tudi v SSKJ, pa je globok, mučen, mrzel, težek, trdovraten in strašen. Niti ene, niti ene same pozitivne besede. (Spokojna tišina se s sklonjeno glavo osramočeno odtihotapi.)
Po drugi strani pa nismo hrupni, niti malo, takrat, ko bi morali, ampak čisto zares morali! narediti nepopisen cirkus. Imamo predsednika države, ki neznansko rad klepeta v televizijskih zabavnih oddajah, o zadevah, o katerih bi moral zaradi moralne avtoritete svojega položaja podati mnenje, pa gromko molči. Imamo predsednika vlade, ki takrat, ko bi moral povzdigniti glas, povesi pogled. In takrat, ko bi moral po vsej pravici zardeti v ušesa – kar počne, kadar je v zadregi –, pomodri od pravičniške jeze. Na primer ko mu v kot potisnjena obubožana policija z vso moralno in zakonsko pravico napove stavko.
Od srca sovražim frazo, da imaš takšno vlado, kakršno si zaslužiš, ampak tokrat, se bojim, to drži. Ker nismo nič boljši. Ko poslanci –za zapisnik, sami dedci – zavrnejo predlog, da bi higienskim pripomočkom za ženske znižali DDV, to komaj kdo opazi. Pa čeprav to zadeva več kot polovico volilnega telesa. Ki bi se moral priti dret pred parlament, pa je kar tiho. Ko napovejo novo pokojninsko reformo – sicer zares potrebno –, po kateri naj bi se v pokojnino štelo kar deset najboljših let več kot doslej – 34 namesto 24, to očitno nikogar ne zmoti. Se ne zavedate, kako zelo nam bo to znižalo pokojnino? Ko nekje globoko v drobni tisk zakopljejo informacijo, da si bomo morali skoraj polovico pokojnine privarčevati sami, če bomo hoteli spodobno živeti, so vsi zelo zelo tiho. V nedavni kolumni je dr. Alojz Ihan napisal, da skoraj 13.000 (trinajst tisoč, da ne boste mislili, da gre za tipkarsko napako) ljudi na prvi pregled pri specialistu čaka dlje, kot je strokovno še dopustna čakalna doba. In bi vsak, ki zaradi tega utrpi škodo – teh bo nedvomno veliko –, lahko tožil ministrstvo za zdravje. Lani je imel ZZZS 30-milijonski presežek, piše dr. Ihan, pa ministrstvo ni naročilo, naj s tem plačajo preglede, ne, ministrstvo je denar preusmerilo v bilance bolnišnic, ker bi sicer njihovo izgubo morala pokriti država. V prostem prevodu, izgube bolnišnic so namesto države pokrili bolniki in nekateri bodo to plačali s trajnimi posledicami ali pa kar z življenjem. Letos se zgodba ponavlja, le da so številke še višje.
Se bo kdo zganil? Bo kdo protestiral? Bo kdo prišel noret pod okna zdravstvenega ministrstva? Jih bo res kdo tožil? Ne, najbrž ne. Malo bodo modrovali po forumih, potem pa gremo naprej, k naslednjemu škandalu.
Vidite, to je pa čisto zares narobe s tišino. In z molkom. Včasih molk ni zlato.
Potrobite, če ne marate biti hlapčevsko tiho.
