Zgradimo odurne protihrupne ograje na štajerski avtocesti. Kilometre in kilometre jih je. Že ko so jo gradili, mi ni bilo jasno, zakaj sedemmetrsko grdobijo postavljajo tudi tam, kjer daleč naokoli ni nobene hiše. Očitno se je ta gradnja nekomu izplačala. Večina denarja je tako ali tako prišla iz Bruslja. In kadar pride denar iz Bruslja, se nam Slovencem zdi, da je tako rekoč od Boga dan in ga je pač treba nujno zapraviti. Potem bomo pa že kako.

In kot kaže, nas nekaj podobnega čaka tudi pri novih urgentnih centrih. Lani se je zelo mudilo. Gradbeni stroji so marsikje že brneli, pa čeprav sta se stroka in politika še vedno prepirali, kje naj bodo. Vsi so hoteli imeti svoj urgentni center. Nujno in hitro. Ker denar iz Bruslja je treba porabiti takoj. Trideset milijonov Bruselj, pet še mi, pa bodo zidovi stali. Super, a ne? In je kar letelo. Februarja so odprli še zadnjega od desetih. Tistega v Izoli.

Takoj naj povem, da me na to pisanje ni napeljala smrt bolnika, ki so ga na šempetrski urgenci namesto na kisik priključili na dušikov oksidul.  Za takšno smrt ne more biti opravičilo hitrost ali površnost pri gradnji. Gre za smrt iz malomarnosti, ki mora dobiti sodni epilog.

A hitrost pri gradnji ima očitno več posledic. Zdaj vsi po vrsti ugotavljajo, da je bolnikov več, kot so pričakovali, zaposlenih pa je bistveno premalo. Urgenca je pač urgenca. Tam so specialisti, tam so vse pomembne diagnostične  naprave, če je res hudo, je tam tudi prva internistična pomoč. Vse to daje občutek varnosti bolniku, vsem drugim pa možnost zlorab. Menda kar dve tretjini vseh, ki pridejo na urgenco, tja prikoraka po nepotrebnem. A seveda je vsak, ki pride, deležen pregleda in vsak pregled stane.

A vse to so tisti, ki so sistem načrtovali, ga umeščali v mrežo in ga danes operativno vodijo, seveda vedeli že prej. Saj so vendarle strokovnjaki in  gotovo niso padli z lune. Nič od tega, kar se jim dogaja, jih ne bi smelo presenetiti. A je videti, kot da jih je.

Urgentni centri so krasna reč, a le če bi načrtovalci poleg lepih novih zidov – da pač ne bi propadla evropska sredstva – načrtovali tudi vse drugo. Recimo: Kdo bo delal v teh centrih? Imamo dovolj izkušenih zdravnikov, dovolj specialistov? Kako od obiska odvrniti tiste, ki prihajajo na urgenco delat dren? In seveda, kje bomo dobili denar za delo v teh centrih?

Kajti če verjamete ali ne, o denarju, ki bo potreben za nove centre, se na ministrstvu niso kaj dosti pogovarjali. Saj bo denar sledil bolnikom, je rekla ministrica. A denar ni kot zvesti pes. Če se pristojni o tem potovanju ne dogovorijo, ga ni. In tako zdaj na vseh novih, krasnih urgencah seštevajo izgube. In so presenečeni. Vsi.

Pa ne bi smeli biti. Fakin je že pred meseci povedal, da bodo nove urgence, navkljub ministričinemu zagotovilu, da bo denar sledil bolnikom, terjale vsaj 20 milijonov več. Se pravi, on je vedel. Vedeli so tudi vsi, ki so sedeli v ekipi, ki je načrt pripravila. Vedela je tudi ministrica. Vsi so dobro vedeli, a so molčali, ker so vedeli tudi to, da ko bodo te evropske stene enkrat stale, jih nihče nikoli več ne bo podrl. In imeli bomo še nekaj tisoč metrov zdravstvenih površin več. Pa že prej jih je bilo preveč. Ker pri nas se ni mogoče odreči ničemur odvečnemu, kar kuri javni denar. Vse racionalizacije zdravstvene mreže doslej so propadle. Vse.

In razplet. Gotovo  bo tudi ta slovenski. Ministrica  ne bo kaj dosti rekla, Fakin bo postrgal po blagajni, operativci bodo malo pokupčkali, zdravniki bodo jezni, oglasil se bo Fides … In namesto učinkovite mreže urgentnih centrov bomo dobili še eno nikoli dorečeno zgodbo, v kateri so zidovi pomembnejši od tistega, kar se bo dogajalo za njimi.