Kam torej sodimo mi? Zdi se, kot da kar naprej lovimo svetega duha, ki v svetih knjigah sicer obstaja, v praksi pa ga še ni nihče videl. Ravnokar se vrtimo okrog vrele kaše z odgovornostjo v šempetrski  bolnišnici – človek je  umrl, ker je dobil namesto kisika smejalni plin. Kriv, kakopak, ni nihče, še najmanj pa pristojno ministrstvo, ki je bilo investitor in načrtovalec šempetrske urgence. Če bi imeli v sobi za reanimacijo aparat, ki takšne napake izključuje, se to ne bi zgodilo, pravijo ljubljanski anestezisti.  Zakaj na popolnoma novi moderni urgenci takšnega aparata ni?

Neulovljivi državni sveti duh se je že večkrat osramotil z razlago, zakaj se nekaj dogaja, pa ne more nič. Zadeva z ogoljufanimi zidarji na tujem gradbišču in drvarji v suženjskih razmerah v postojnskih gozdovih prehaja v epidemijo, ampak samo pri nas – agencije, ki najemajo delavce, menjavajo svoja podjetja približno tako pogosto kot njihovi lastniki gate. In uspešno zabrišejo sled. Nihče očitno ne pogleda, za kakšnega vraga ima plenilska gospoda deset podjetij za isto dejavnost. Sodni mlini meljejo tako počasi, da ko obsodijo prvega, nima ta nobene lastnine več in tudi prepoved ustanavljanja drugega podjetja je ničvredna, saj ta podjetja že so. Kot da bi se igrali mačke in miši v otroškem vrtcu. Ko povprašuješ na ministrstvu za delo, zakaj to dopuščajo, dobiš odgovor, da bi sicer dušili podjetniško iniciativo. Saj imamo vendar inšpekcijo! Ta je tako podhranjena, da reagira predvsem na prijave, ampak ko pride v obtoženo podjetje, tam ni nikogar in ničesar več … Tuji sindikati pa plačujejo našim delavcem sendviče, da ne umrejo od lakote, pa še za vlak jim dajo, da se vrnejo na kraj zločina. Zadevo bi seveda lahko rešili po kratkem postopku – agencije (vsaj naše) bi smele za provizijo poiskati primerne delavce, potem pa bi imel z njimi opravka le še delodajalec. Ki pa ne more pobasati svojih gozdov in se preseliti drugam.

Ob velikih lumparijah, ki gredo nekaznovano mimo, pa se naša državna uprava včasih pikolovsko ukvarja z drobnarijami, ki povzročajo več škode kot koristi. Recimo – po pokojni mami sva z nečakinjo podedovali 43 evrov na bančnem računu. Na poštni banki, kjer je dolg znašal sedem evrov, so račun takoj zaprli, na NKB pa nikakor, čeprav v večini bančnih pravil piše, da lahko pooblaščenec dvigne denar v višini pogrebnih stroškov. Ker tudi sodišča očitno nimajo meril, v kakšnih primerih se splača razpisovati dedne razprave (milo sem prosila, naj ta denar nakažejo območni ZPM), sta bili razpisani kar dve obravnavi (dobila sem tudi tri priporočene pošiljke, v zadnji je pisalo, da vendar smem dvigniti ne 43, ampak celo 47 evrov). Raje ne pomislim, koliko je vse to stalo in da bi v tem času lahko obravnavali kaj pomembnejšega. Ampak vidite – tako, kot ne znajo razložiti, zakaj si lomijo zobe na nesmislih, ne znajo pojasniti, zakaj ne morejo ujeti velikih goljufov. Lov na državnega svetega duha se torej nadaljuje, zato molimo, da se bo prej ali slej komu prikazal.