Umrl je prof. Pavle Kornhauser. Naš dobri prijatelj, ki se je ves čas odzival na naše prispevke in jih komentiral: pohvalil ali pa tudi pograjal. Doletela me je čast, da sem verjetno naredila zadnji intervju z njim, in sicer o otroški srčni kirurgiji v ljubljanskem kliničnem centru. Ni mu bilo všeč, kaj se tam dogaja, in to je povedal brez dlake na jeziku. Upal je, da bo kaj pomagalo.
Ne bom pisala običajnega nekrologa. Tudi ne mislim naštevati, kaj vse je naredil. Za kaj takega nimam dovolj prostora. Ker je za naše otroke naredil res ogromno in za to smo mu vsi hvaležni. Napisala bom, kako sem delala ta poslednji intervju. Zame je bilo zelo pomembno, da slišim, kaj o problematiki otroške srčne kirurgije v ljubljanskem kliničnem centru misli on. Zato ker je bil pionir na področju otroške intenzivne terapije, veje medicine, ki je s kirurgijo najtesneje povezana. Ker je živel s tem, ker je to delo poznal do potankosti in ker je imel desetletja izkušenj, se mi je zdelo njegovo mnenje najbolj verodostojno.
Toda tistega novinarja, ki ni poznal profesorja Kornhauserja, je čakalo presenečenje. Jaz sem ga poznala, zato sem vnaprej vedela, da bodo zapleti. Niti ene besede ni spregovoril, ne da bi prej vse preveril. Pa kasneje tudi. Vse, kar je novinar napisal, je hotel pred objavo še enkrat videti. Nemalokrat se je vtaknil v naslov članka, ki ga novinarji velikokrat postavljamo tudi na temelju tega, za koliko črk imamo prostora. Njega to ni kaj dosti zanimalo. Želel je, da naslov pove bistvo članka (kar je seveda tudi edino prav). Če povzamem, vedela sem, da bom imela veliko dela.
Odpravila sem se v Rožno dolino, na profesorjev dom. Bilo je samo en dan po njegovem rojstnem dnevu. Naložil si je že deveti križ. Ko je prišel še naš fotograf Šimen, se je malo pritožil, češ, na fotografiji se bo videlo, da ima oblečeno pižamo. Ni me čudilo, da ga to moti. Vedno je bil urejen kot gospod. A sva mu s Šimonom zagotovila, da se v njegova oblačila nihče ne bo spuščal. Pogovorila sva se tako, kot sem pričakovala. Povedal je, kar je dejansko mislil. Ni imel računice, ni pasel svojega ega, ni blatil svojih kolegov, ravno narobe! Vendar pa je povedal, da tako, kot je, ne more ostati. In tudi kaj bi bilo treba narediti.
Profesor je seveda hotel videti, kaj bom napisala. Problem pa je bil, da je bilo na voljo res zelo malo časa. Večna težava novinarjev. Druga težava je bila, da se profesor ni kaj dosti menil za računalnike. Torej je bilo treba članek poslati nekomu, ki bi mu ga natisnil, nakar bi ga profesor ročno popravil, drugi popravke vnesel in mi vse skupaj poslal nazaj. Dan potem, ko je profesor dobil moj članek, pa je moral za nameček še za nekaj dni v UKC Ljubljana, tam so mu v žilo tekla zdravila za njegovo opešano srce. Njegovi družinski člani so vedeli, koliko mu vse to pomeni, in so nama priskočili na pomoč. Tako je članek pregledoval dobesedno z infuzijo v žili, njegova hči Lilijana Kornhauser Cerar, prav tako odlična zdravnica za naše najmlajše, pa je popravke potem vnesla v računalnik. Lovili smo zadnje minute za v tiskarno, jaz pa sem sedela za mizo in si grizla nohte ter pogledovala v prispelo pošto, dokler se ni prikazala odrešilno sporočilo s člankom.
Sama sem v tej zgodbi seveda čisto nepomembna. Glavni junak je prof. Kornhauser. In to bo tudi ostal. Junak, ki se je vedno brez pomisleka sklonil k najbolj nemočnim in najbolj pomoči potrebnim, a se za vsakega potrudil do zadnje podrobnosti in z vsemi močmi. Profesor, pogrešali vas bomo!
Zarja št. 27, 22. 12. 2015
