»Poslušte no, jaz se zavzemam za srečno družino. Tako, ki ima ateja, mamo in kup lepih otrok,« je ihtavo nadaljevala. »Ne pa takšno, ki ima dve mami ali celo dva očeta. Fuj in fej, kam smo prišli!«

Čakaj no, a nisem teh besed v natanko takšni obliki že vsaj dva- do trikrat slišala prav od nje? Prvič nas je bombardirala, ko je šla za umetno oploditev samskih žensk, drugič, ko so »njeni« spodnesli družinski zakonik, zdaj pa s pomočjo ustavnega sodišča  spet hočejo glasovati proti zakonu, ki omogoča poroko vsem parom, kakršnimkoli so že. Nasršila sem se. In drugi tudi. Pri prejšnjih napadih smo jo še kar ljubeznivo pospremili do vrat, zaradi dobrih sosedskih odnosov pač, zdaj pa je bilo videti, da se bo zgodil zločin.

Vi že veste, kaj je srečna družina, je siknila  babica, ki pozna do podrobnosti zgodovino vseh prebivalcev naše četrti.  Pri tem je nevarno glasno brskala po predalu z noži in tolkačem za meso.

 »Kaj pa vaši otroci, vas kaj obiščejo?« je vprašala dokaj neprijazno.  Babetino je agitatorska vnema pri priči minila, ritensko se je začela  umikati proti vrtom, dovolj počasi, da je še slišala babičino štorijo in med njo sikala  »ni res«.  Kako more takšna lajdra govoriti o srečni  družini, je divjala babica in  pojasnila, da ima ženščina štiri otroke,  dva iz dveh zakonov, dva iz dveh nezakonov, vsi štirje očetje so jo pobrisali na nedosegljivi konec sveta. Ker ni utegnila skrbeti za otroke (najbrž se ji je  zdela družina brez očeta popolnoma nesmiselna),  jih je socialna dala v rejo. Potem je le ujela nekega dobro stoječega starega norca in se poročila, nikoli  pa ni šla pogledat, kako kaj brstijo njeni otroci pri rejnikih. Otroci so zdaj odrasli in neutrudno  obiskujejo  mamo, seveda tisto, ki jih je gor spravila, in ne tisto, ki jih je spravila na svet, se je jezila babica.  Ravno pravo so poslali naokoli, da nas poučuje, kakšni moramo biti!

Po stopnicah je prirožljal ljubljeni sin, ki se je ravno odpravljal z dekletom na počitnice, in  precej neprijazno vprašal, a mu namerava ta lahkoživa gospa preprečiti, da bi se poročil s svojim šefom.  Še preden je ženska zajela sapo, se je oglasila hči, da je lezbijka, tako je pač prišlo,  da je noseča in bi se rada še pred otrokovim rojstvom poročila s svojo  izbranko. Nakar je šla bruhat, kar se že nekaj časa dogaja, očitno je res noseča, čeprav svoje slabosti vztrajno pripisuje virozi. Obupana borka proti družinskemu zakonu se je s poslednjim upanjem zazrla v cenjenega soproga, češ, a je morda vsaj on normalen in gospodar v svoji hiši (mene je kakopak ignorirala), a je dobila zelo kratek odgovor:

»Tudi jaz sem lezbijka!«

Nevrotična gospodinja, Zarja št. 22, 17.11.2015