Zadnjič sem bila babica. Taka aktivna. S tremi sem odšla na smledniški grad. Bolje zunaj kot doma, sem si mislila. Če so vsi trije skupaj, je hiša hitro podobna bojnemu polju, oni pa razbojniški bandi.
Tako kot vse babice tega sveta imam tudi jaz o sebi kar solidno mnenje. Sem še kolikor toliko pri sebi, zmorem kakšen breg, tudi kakšnega mulca, ki mi pobegne, še ujamem. Za zdaj. Tu in tam kaj preberem, se s kom o čem pomenim, celo razmislim, predem ukrepam. Načeloma. In seveda vem, zelo dobro vem, da je treba danes z otroki v rokavicah. Bog ne daj z njimi v povišanih tonih. Da o kakšnih drugih vzgojnih ukrepih, ki v naših časih še niso bili z zakonom prepovedani, niti ne govorim.
Pa, da ne bo pomote, zelo se strinjam, da ostri vzgojni ukrepi – beri: kakšna čez zadnjo plat, zanesljivo niso v domeni starih staršev. To naj tehtajo in odtehtajo starši. Tudi meni bi se zameglilo, če bi videla, da sta po riti mojih dveh sinov udarili moja mama ali tašča. Kolikor vem, nikoli nista.
Ste že kdaj doživeli malčka, ki hoče iz čiste ihte in trme obsedeti sredi ceste? Ali pa vas gleda v oči in z vso silo zabriše po tleh kozarec ali prevrne svetilko? Psihologi vam bodo razložili, da je vse v redu, da gre za povsem normalno razvojno fazo, v kateri otrok preizkuša meje dopustnega.
No, vidite, tu se vračam k svojemu začetnemu stavku. Narava ali pa Bog, če ste bolj iz teh logov, sta vedela, zakaj sta otroke dala mladim ljudem. Ker za ta male je treba imeti jeklene živce, vam povem.
Šli smo torej na smledniški grad. Ta mali so bili zlati. Pridno so hodili, nabirali pisane listke, me preizkušali v poznavanju listavcev – ni mi bilo v čast! –, zgoraj plezanje po skali, skrivanje za zidovi, čaj, presta in pot v dolino. In potem se je začelo. Naš zlati mali dveletni kodrček se je vkopal. On ne gre več naprej. Nikamor. Usedel se je na sredo ceste in konec. Znorel je, ko sem ga dvignila v naročje, znorel je, ko sem ga poskušala postaviti na noge. Znorel je, ko sem ga poskušala podkupiti s priboljški in obljubami.
On bo sedel sredi ceste! Starejša dva, vajena podobnih izbruhov, sta se zabavala. Nekaj časa sva se pogajala, potem mi je bilo dovolj in sem ga do avtomobila malo nosila, malo vlekla, on pa je opletal in tulil, kot bi ga dajala iz kože. V avtu pa, kot bi odrezal. Z zmago v merjenju moči je bil očitno zadovoljen. Veselo si je pel pesmico o naši četici in glodal presto, ki jo je ves čas tiščal v roki.
In ko sem se – živčna razvalina – še sama usedla v avto, sem se hotela spomniti, kako smo te faze prebrodili, ko sta bila majhna očeta najinih vnukov. Tudi ene podobne situacije se ne spomnim, a so gotovo bile. In s precej slabo vestjo sem pomislila, da so bile rešitve gotovo precej hitrejše in za starše manj stresne. Najprej prošnje, potem ukaz in na koncu ena čez rit, pa smo šli.
Ne vem, verjetno sem res iz prejšnjih časov, a demoniziranje ene ne prav hude po zadnji plati me ne prepriča. Marsikaj se mi zdi precej bolj škodljivo.
Pripoved učiteljice v podaljšanem bivanju: po otroke večinoma prihajajo stari starši, saj so starši do večera po službah. Pa dedek ugotovi, da mali nima jopice. Ponjo ne pošlje vnuka, ki jo je založil, ampak učiteljico, ker zato ste pa tukaj, a ne?! Druga babica čaka vnukinjo. Ker je ni, stopi v razred. Mizo pospravlja, pravi učiteljica. Jo boste pa ja vi, saj za to ste plačani! Pa pride še ena mamica. Že na daleč se vidi, da je besna. Njen otrok je moral dan prej doma narediti domačo nalogo. Kako si pa to predstavljate? Zakaj pa potem sploh imamo šolo?
Tri resnične zgodbe o današnjih otrocih, ki se jim jutri ne piše nič dobrega. In starši, dedki in babice bodo, dokler bo le šlo, iskali krivce pri vseh, samo pri sebi ne.
Zelo upam, da imajo strokovnjaki, ki moj pogled na realnost današnjega in jutrišnjega sveta pripisujejo moji nevednosti, prav. Zelo upam.
