Mnenja

Vzgoja elit

Jana Valenčič
27. 5. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Pred nedavnimi parlamentarnimi volitvami v Britaniji je laburistična stranka nagovarjala volivce s sloganom Kdor voli Davida Camerona (konservativnega kandidata, op. p.), voli Eton. S tem je volilno telo strašila, da bi se z zmago konservativcev vrnile na oblast tradicionalne strukture zgornjih razredov.

Pred nedavnimi parlamentarnimi volitvami v Britaniji je laburistična stranka nagovarjala volivce s sloganom Kdor voli Davida Camerona (konservativnega kandidata, op. p.), voli Eton. S tem je volilno telo strašila, da bi se z zmago konservativcev vrnile na oblast tradicionalne strukture zgornjih razredov in »old-boys networks«, mreže starih znanstev iz ekskluzivnih zasebnih šol. Kar se je tudi zgodilo.
Volitve 6. maja, ki nobeni stranki niso dale večine, so se končale zelo nenavadno za britanski volilni sistem – s koalicijo, ki jo bosta v naslednjem mandatu vodila kar dva nekdanja gojenca vodilnih zasebnih šol. Novi premier, konservativec David Cameron, je obiskoval kolidž Eton, najbolj znano neodvisno srednjo šolo na svetu. Šola, ki jo je leta 1440 ustanovil kralj Henrik VI., stoji blizu kraja Windsor v bližini Londona. Vzgaja fante od 13. do 18. leta in je skupaj z novim premierjem Cameronom izobrazila 19 poznejših britanskih predsednikov vlade.
Njegov koalicijski partner in novi podpremier, liberalni demokrat Nick Clegg, je hodil v Westminstrsko šolo. Šola ob nekdanji westminstrski benediktinski opatiji sredi Londona pošilja na »Oxbridge« (univerzi Oxford in Cambridge) največji delež svojih dijakov med vsemi v državi. Menihi so verjetno izobraževali že prej, z letom 1179 pa so odprli »public school«, šolanje za vse, ki so plačali, v nasprotju z zasebno izobrazbo, ki jo je uživala aristokracija. Kralj Henrik VIII. (1491–1547) je kljub razpustitvi samostanov šolo obdržal in jo sam financiral. Od leta 1560 je samostojna.
Eton in Westminster sta dve od originalnih devetih angleških »public schools«, ki jih je kot najboljše definiral Zakon o šolah (Public Schools Act 1868). Na začetku so bile namenjene splošni izobrazbi, nato so postale vzgojna pot za sinove najvišjih razredov. V tem neodvisnem šolskem sistemu, namenjenem vzgoji voditeljev, se vzdržuje in rekrutira angleški esteblišment.
Te šole, ki lahko staršem računajo tudi po 30.000 funtov letne šolnine, omogočajo majhne razrede, klasično izobrazbo, kar je kulturna moneta elite, in klubsko vzdušje za navezavo trajnih stikov. Gojencem, obkroženim s sebi enakimi, vcepijo samozavest in družabne veščine.
Večino prebivalstva pa izšolajo manj ekskluzivne zasebne in državne šole. Že kralj Henrik VIII. je v vsakem mestu ustanovil »grammar school«, neodvisno šolo za izobraževanje srednjega razreda in nadarjene mladine. Pozneje so se pridružile »secondary modern« za poklicno vzgojo manj nadarjenih dijakov.
Z reformo leta 1972, ki naj bi zagotovila manj elitno izobraževanje, so večino gornjih dveh tipov šol združili v »local comprehensive«, srednje šole v okviru občin. V istem razredu sedijo nadarjeni otroci, taki z Downovim sindromom in begunčki, ki ne znajo angleško. Ambiciozni, a manj petični starši si zato za prednost pri vpisu kupijo hišo v bližini dobrih javnih šol.
Državne šole kritizirajo, da zanemarjajo najbolj nadarjene otroke. To naj bi zdaj preprečil sistem »T & G« (nadarjen in sposoben), ki v okviru rednega šolanja zajema 800.000 izbranih učencev in dijakov. Vključuje »tiste, ki dosegajo ali imajo sposobnost doseči znatno več nad povprečjem (v primerjavi z drugimi dijaki v svojem razredu) v enem od maturitetnih predmetov«.
To ne pomeni, da bo vsak »nadarjen« otrok dosegel dovolj točk za vpis na Oxbridge univerzi, je pa poskus, da se z nadarjenimi in vztrajnimi dijaki elita pridobiva tudi od spodaj in z državnim šolskim sistemom.

 

Jana št. 20, 18.5.2010