Mnenja

Lakota v času izobilja

Jana
31. 5. 2010, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Deževen dan je primeren za kakšen dober dovtip v prijetni družbi in znanec je po nesreči povedal enega že vsem znanega, takega z brado. Namesto milostnega nasmeha in zamaha z roko je tokrat dobil vprašanje: »Ali veš, zakaj je Kajn ubil Abela?«

Deževen dan je primeren za kakšen dober dovtip v prijetni družbi in znanec je po nesreči povedal enega že vsem znanega, takega z brado. Namesto milostnega nasmeha in zamaha z roko je tokrat dobil vprašanje: »Ali veš, zakaj je Kajn ubil Abela?« Ker je vprašani nekaj momljal, je hitro slišal odgovor: »Zato, ker je govoril stare vice!« Tudi tale je bil eden izmed tistih z brado, toda omemba znamenite biblične zgodbe o Kajnu in Abelu je med nami sprožila nepričakovano burno debato. Abel je daroval meso živali in to je bilo Bogu všeč, na Kajnovo daritev poljščin pa se ni niti ozrl. Kajn je v besu ubil brata Abela, poljedelec je ubil pastirja.
»Ali ni to uboj pastirja, ki s svojimi čredami uničuje rodnost zemlje? Ali je zgodba o bratomoru v bistvu tragična zgodba neolitske revolucije, ko je svobodnega nomada simbolno ubil na posest priklenjeni poljedelec?«

Antropologi vedo, da je poljedelstvo v resnici prva manifestacija suženjskega dela v zgodovini človeka in da se šele z razvojem kmetijstva pričenjajo obdobja lakote. Danes gre milijarda ljudi lačnih spat in prav naša doba je doba lakote, kot je v zgodovini človeka še ni bilo. Danes, v času največje tehnološke moči, je stradanje postalo institucija.
»Ali ni bil Abel simbol dokončno izgubljenega rajskega vrta, umirajočega sveta lovsko-nabiralniške kulture, ki je živela v izobilju brez obilja. Ljudje tiste dobe niso imeli ničesar, toda zato še niso bili revni, temveč predvsem svobodni. Mobilnost in lastnina sta si namreč v velikem protislovju. V današnjem svetu prinašata posedovanje dobrin in množična potrošnja dvojno tragedijo, začne se z nezadostnostjo in konča se s pomanjkanjem. Sodobne kapitalistične družbe, naj bodo še tako bogate, so trdno zapisane večnemu pomanjkanju.«
Potem je Kajn je odšel izpred božjega obličja in se naselil v deželi Nod, vzhodno od Edna. Bog je zaznamoval Kajna in mu rekel, da mu zemlja ne bo več dajala svoje moči.
Kazen živeti od trdega dela in v nenehnem pomanjkanju smo si torej naložili sami in tudi uničevanje rodne zemlje je del tega dogajanja. Ali ni to najstarejša ekološka zgodba?«
 
V življenju pojemo 1800 živali
Povprečen Evropejec v svojem povprečno dolgem življenju poje posmrtne ostanke petglave goveje črede, krdela 42 prašičev in jate 900 piščancev, poleg teh pohrusta 7 ovac, 43 puranov, 24 kuncev in 789 ribjih osebkov ter ogloda tretjino konja. Torej na njegovem krožniku konča meso1800 živali. Za hkratno vzrejo tako velikega števila živali bi bila potrebna kar obsežna kmetija s sodobno mehanizacijo, nujno potrebno opremo in objekti ter z vsemi nepotrebnimi (beri: nevarnimi) agrokemičnimi sredstvi. Zdaj pa poglejmo v slovenske hleve, kjer ta čas muka 473.000 glav goveje živine, kruli 415.000 prašičev, bleja 138.000 ovac in kokodaka 5.220.000 piščancev (podatek Statističnega urada RS na dan 1. 12. 2009). Mesojedcem se že vnaprej cedijo sline ob bodočih pečenkah in zrezkih, saj je stopnja samooskrbe z mesom pri nas kar 92-odstotna. Manj veseli so vegetarijanci in varuhi pravic živali, kajti stopnja samooskrbe z zelenjavo v RS je le borih 36 odstotkov, torej kar dve tretjini te dragocene hrane uvažamo. Nekoč v »gnilem« socializmu smo z doma pridelanim krompirjem prehranili tako rekoč vso Jugo, danes pokrijemo komajda polovico slovenske porabe. Butasto nadaljevanje neoliberalnega modela v kmetijstvu tolče tudi po kmetu, saj se odkupna cena za krompir giblje okrog sramotnih 100 € za tono, torej 10 centov za kilogram. Enaka je tudi cena živega prašiča, 100 € za 100 kg žive teže. Kolikšne so cene v trgovini, vam je znano. Podobno se dogaja z odkupnimi cenami žit. Rezultat je jasen vnaprej, še bolj bo upadla pridelava poljščin, sadja in zelenjave in še večji bo delež prireje domačih živali. To se vidi tudi po strukturi družbene moči v kmetijstvu in prehrani, saj vse vodilne položaje že dolgo časa zasedajo veterinarji ali pa kmetijski svetovalci živinorejskega pedigreja. V tem uroku tiči tudi popolna stagnacija slovenskega kmetijstva, ki se že pol stoletja ne premakne z mrtve točke in že davno presežene dogme polnih hlevov. Toda ravno v prevladujočem konceptu množične vzreje domačih živali tiči kopica velikih tveganj. Številne smo že izkusili, nore krave, slinavko in parkljevko, ptičjo in prašičjo gripo, druge še pridejo, in to kmalu. Toda pustimo ob strani zdravstvena tveganja verjetnih novih pandemij in se obrnimo k pomembnemu tveganju, to je k v sodobnem svetu danes ogroženi prehranski varnosti, prehranski suverenosti, skratka nizki stopnji samooskrbe države s hrano. Ali slišite, kako lakota trka tudi na naša vrata?

Megamarketi na plodni zemlji
Vsi vemo, da je eden izmed temeljev kmetijstva pridelava žit, in ta pri nas dosega le 63-odstotno stopnjo samooskrbe. Toda tri četrtine doma pridelanih žit požrejo domače živali in le četrtina te količine je namenjene za prehrano ljudi. Podobna zgodba se dogaja na njivah. Naših 800 m² njivskih površin na prebivalca nas uvršča na predzadnje mesto v EU (za nami je samo Finska), obenem pa 70 odstotkov teh površin zaseda koruza za prehrano domačih živali. Da ne govorimo o čedalje večji pozidavi desettisočev hektarjev najbolj plodne zemlje, na kateri se bohotijo razni trgovski centri in megamarketi. Večina županov slovenskih Butal je toliko omejenih, da jih bolj zadovoljuje megabetonski kvader potrošniške blaznosti sredi asfaltirane pušče, kot pa jih razveseli pogled na njivo bujno cvetoče ajde. 
Toda po svetu se medtem dogajajo dramatične spremembe, globalna prehranska kriza. Rastoča človeška populacija, naftna kriza, izpadi letin zaradi vremenskih ujm, rastoča raba zemlje za rastline, iz katerih pridobivajo biogoriva, omejevanje izvoza hrane iz številnih držav, špekulacije na blagovnih borzah, vse to povzroča skokovit porast cen poljščin, ki so osnova prehrane človeštva. Leta 2008 se je cena žit v svetu dvignila za 60 odstotkov glede na leto 2006 in svetovne zaloge žit so bile leta 2007 najmanjše vse od leta 1948. Samo en dodaten pretres (npr. suša v Avstraliji ali nenadna ohladitev v Kanadi) je dovolj, da se sesuje globalna prehranska varnost. Obenem se uničuje rodna prst, sedem odstotkov v desetih letih! Če nas je zdaj več kot šest milijard, nas bo leta 2050 že devet milijard in bomo potrebovali 70 odstotkov več hrane! Podatki vzbujajo pri resnih politikih veliko zaskrbljenost in sprožajo odločne ukrepe k trajnostno naravnani prehranski varnosti. Če vemo, da za prirejo 1 kg mesa potrebujemo desetkrat več zemlje kot za pridelavo 1 kg poljščin, postaja premik iz živinoreje v poljedelstvo imperativ preživetja.
Že zaradi osnovne prehranjenosti prebivalstva. Vedno pomembnejše namreč postajo to, da ljudje ne bodo lačni. Za ZDA so izračunali, da le en brezmesni dan v tednu prinaša enak trajnostni učinek kot umik 500.000 avtomobilov iz prometa! Dva brezmesna dneva v tednu pa bi Američanom prihranila energijo enako izklopu vseh gospodinjskih aparatov v ZDA, torej vseh hladilnikov, pralnih in sušilnih strojev, mikrovalovk, pečic in podobnih naprav, ki jih poznamo. Ali ste zaznali karkoli podobnega ukrepom povečanja prehranske varnosti v Sloveniji? Nasprotno, otroci vegetarijanci so diskriminirani v vrtcih in šolah, kajti mesna hrana je še vedno v samem središču uradne doktrine o »zdravi« prehrani. Ob nespornem dejstvu, da vsaj eno tretjino rakavih in kardiovaskularnih obolenj lahko pripišemo med posledice prevelikega uživanja nezdravega mesa iz množične farmske vzreje. Biti okoljsko ozaveščen ne pomeni le varčevanja z vodo iz pipe, ugašanja luči, ločevanja odpadkov in vožnje s kolesom, pač pa tudi odrekanje nepotrebnemu prenažiranju z rdečim mesom. Medtem ko se naši kmetijski politiki ukvarjajo s pasjimi aferami in kontejnerji z odpadki, si vi omislite vsaj en brezmesni dan v tednu. Pa še bolj zdravi boste, da o zašpehanosti in mlahavosti telesa niti ne govorim. Angleži uvajajo državni program Cook4Life kot družinski projekt, v katerem ljudi učijo sestave zdravih jedilnikov in pripravo zdrave hrane. In glej čudo, Cook4Life izrecno priporoča ljudem vsaj en brezmesni dan v tednu!                        

 

Piše: Anton Komat                                                    Jana št. 21, 25.5.2010