Pred kakšnim mesecem je Francija prepovedala nošnjo oblačil, ki zakrivajo obraz, torej burko (pregrinjalo od vrha glave do tal) in nikab (pajčolan čez obraz z režo za oči). Burka je postala simbol neprilagojenosti priseljencev v zahodno družbo in o podobnih prepovedih premišljujejo tudi v Belgiji in na Nizozemskem, mogoče še kje. V Britaniji pa je burka izzvala drugačen odgovor, češ da je »pravica ljudi, da nosijo, kar hočejo«. Nisem prepričana, da sem zrela za to stališče, sem pa na konkretnem primeru spet doživela britansko toleranco do drugačnosti in odpor do vmešavanja oblasti v zasebno življenje posameznikov.
Bitka proti uvedbi osebnih izkaznic je že dobljena, saj je nova koalicijska vlada preklicala uvedbo dokumentov, ki jih je napovedala prejšnja laburistična vlada. Britanci bodo še naprej živeli brez legitimiranja in brez obveznih izkaznic. Sporno področje je še vedno oboroževanje policije, posebno po nedavnem pripetljaju, ko je policist z električnim nabojem obstrelil voznika.
Po članku v reviji Spectator je incident potekal tako, da je policist ustavil vrtnarja Coxa, češ da vozi avtomobil, ki mu je poteklo zavarovanje. Ker naj bi se bil vrtnar »obnašal nasilno«, je policist izvlekel električno pištolo znamke Taser, nesrečniku poslal v dimlje 50 tisoč voltov in sprožil polemiko o vlogi in metodah policije. Po tradiciji britanski »bobby«, četrtni policist, ni nosil orožja, ampak je agresivne ljudi obvladal z metodami, kot so prepričevanje in osebna avtoriteta. Kot piše komentator, »za Britance ni sprejemljivo, da bi policija usmerjala orožje v svoje državljane, saj je orožje znak pomanjkljivega treninga in opcija lenobe, ki sproža temeljna vprašanja o odnosu med policijo in družbo«.
Pripetljaj komentiram zato, ker v današnji Sloveniji orožja ne nosi več samo policija, ki gre skozi šolanje, in človek od nje upravičeno pričakuje spoštovanje zakona in vljudnost. Kot ugotavljam, visijo pištole že tudi s pasu raznih parapolicijskih, slabo reguliranih enot varnostnikov. In kot se stvari razvijajo, bo, če že ni, oborožena tudi ljubljanskemu županu lastna armada redarjev, sestavljena iz agresivnih, socialno neprilagojenih oseb. In take tipe mi plačujemo.
Da se vrnem k burki. Prepoved nošenja najbolj zagovarjajo prosvetljene muslimanke, feministke, znaten del prebivalstva in desničarska ekstremistična stranka BNP (British National Party). V obrambo burke pa se je oglasila, nekoliko oportunistično, državna sekretarka v trenutni vladi, češ da »burka ženskam daje občutek moči«, in vrsta komentatorjev. Guardianov David Mitchell piše, da »če bo Britanija prepovedala burko, jo bo mogoče začel nositi sam«. Med »spoštovanjem pravic« na eni strani in »prepovedjo« na drugi, je še veliko področje tolerance. V Spectatorju pa Hugo Rifkind zagovarja, da imajo »ženske pravico do nošnje burke, ljudje pa imajo pravico izjaviti, da jim to ni všeč in da je v zahodni družbi zakrivanje obraza neotesano, zato naj se tega vzdržijo«.
Bolj kot kulturno specifično zakrivanje obraza pa je problematično obrezovanje deklic, ki se je z muslimanskimi prebežniki razširilo v Britanijo. Ker je tu praksa z zakonom prepovedana, vozijo starši deklice v države, iz katerih izhajajo. Med letošnjimi počitnicami bo po ocenah kar 500 britanskih dijakinj muslimanskega izvora doživelo boleče in nevarno pohabljanje genitalij s pogosto usodnimi posledicami. Ima tolerantna družba pravico poseganja? Kako?
Piše: Jana Valenčič Jana št. 31, 3.8.2010
