Imate prav, podatek, da v vrtcu duda ni potrebna, je izredno pomemben, saj jasno kaže na to, da vaš mali že zmore biti brez nje, hkrati pa pove, da jo povezuje z določenim okoljem.

O tem, kako dolgotrajno sesanje palčka ali dude vpliva na razvoj čeljusti in zob, je bilo napisanega že veliko, saj zobozdravniki svarijo pred pretiranim in podaljšanim sesanjem, vendar o tem nima smisla grmeti, saj se vsega zavedate že sami.

Pogled na štiriletnika, ki govori z dudo v ustih, je, milo rečeno, malce nenavaden, deluje kot odrasli, ki bi med govorom valjali cigaro po ustih. Tudi govor takrat ni razumljiv, prav tako se z dudo v ustih ne more od srca nasmejati.

Samo želja po odvajanju od dude nikakor ni dovolj, potrebni bodo konkretni ukrepi. Pozitivno je, da boste pri odvajanju od dude bolj uspešni kot bi bili pri odvajanju od vlečenja palčka, saj je ta vedno pri roki, duda pa lahko »čudežno« izgine.

Za začetek morate biti trdno odločeni vi sami
Nikar ne popustite joku. To pomeni, da se morate najprej pri sebi trdno odločiti, da boste dudo odstranili. Najslabši izid bi bil, če bi se odločili, da dude ne bo več, potem pa bi otrok jokal in kričal, vi pa bi popustili in bi mu jo dali. Malo zato, ker se vam otrok smili, malo pa zato, ker vam gre vpitje na živce in si zaželite miru, ki ga duda prinese. Če bi se tako odzvali, bi se otrok naučil, da mu je za dosego svojega cilja treba le podaljševati dobo joka ali pa intenzivirati vreščanje. Slabo za obe strani!

Uspeh vam ne uide, če boste pri sebi trdno odločeni, da je za otrokovo dudo čas za upokojitev, hkrati pa pristopili ljubeče in z občutkom za otrokove potrebe. Glede na to, da mu duda prinaša tolažbo, ga boste morali potolažiti drugače. To bo zahtevalo več vaše aktivnosti in tudi precej iznajdljivosti. Vsekakor mu čez dan posvetite več pozornosti. Naj bo zaposlen, naj se mu stvari dogajajo.

Postopoma in z ljubeznijo
Nikar se ne razjezite in mu dude ne vzemite naenkrat. Res je, da je pri štirih letih že kar pozno, toda če je tako intenzivno dudljal vsa štiri leta, je od njega težko zahtevati, naj svojo tolažnico kar odvrže. Odločite se za postopno odstavitev, a bodite pri tem vztrajni in dosledni.

Za začetek omejite čas, ko je lahko duda v ustih. Nikakor naj ne govori z njo v ustih, prav tako naj je ne daje v usta medtem, ko se hrani. Da ne bo prehudo, mu jo lahko za začetek pustite zvečer, ko se uspava in dokler ne zaspi. Ko pa trdno zaspi, bi mi jo na vašem mestu nežno odstranila.

Otrok čuti vaše omahovanje
Duda je tolažnica. Pomagalo vam bo, če se vprašate, ali se dovolj ukvarjate z otrokom. Razmislite, kdaj čuti vaš mali še posebno močno potrebo po dudi, in mu pomagajte, da se bo bolje počutil. Morda vam bo v pomoč pogovor z vzgojiteljico. Premislite, kdaj vaš štiriletnik hlepi po dudi, in se z vzgojiteljico pogovorite o tem, kako prav take situacije rešujejo v vrtcu. Dozdeva se mi, da čuti vaše omahovanje in pomanjkanje energije za vztrajanje, v vrtcu pa so meje bolj jasne in mu še na pamet ne pride, da bi jokal za dudo.

Nikar pa se za odvajanje ne odločite, če se trenutno otroku dogaja kaj posebnega – na primer rojstvo sorojenčka, zamenjava vrtca, selitev, odhod v bolnišnico, ločitev staršev …

V pomoč vam bo kakšna zgodbica, v kateri mora duda počivati, da si nabere novih moči. Pri popolnem odvzemu vam lahko pomaga zgodbica o tem, kako je duda odšla, kako zdaj služi drugim otrokom … Prepustite se domišljiji. Lahko jo »odnese« kakšno pravljično bitje, ki mu lahko namesto nje v zahvalo pusti kakšno igračko. Ampak takrat mu jo morate odvzeti dokončno, duda se ne sme več prikazati, drugače bo ves trud zaman. Ne pozabite otroka obilno pohvaliti, če bo brez nje zdržal daljši čas.

Da vam bo lažje pri srcu, vam lahko zagotovim, da pri štirih letih ni več nobene potrebe po dudi in je le razvada. Jasno je, da zmore brez dude, in vaša odločnost mu bo pri tem pomagala. Otrok se bo sicer pritoževal, na to bodite pripravljeni, a mu s tem ne boste popolnoma nič škodovali. Nasprotno, le koristilo mu bo, ker bo z vašo pomočjo lahko zakorakal bolj samostojno. Pocrkljajte ga pa le! Srečno!

Piše: Eva Hrovat Kuhar                             Jana št. 32, 10.8.2010