Vnuk je nor na orožje

Hči ima petletnega sina edinca, ki je nor na orožje. Svojih otrok nisem nikoli vzgajala v takem duhu, in zelo mi gre na živce, da vnuk, kadar smo skupaj, ves čas nekaj strelja in meri na nas ter se gre vojaka.

Nerada se vmešavam v hčerino družino, a tokrat res ne vem, kaj naj si mislim. Hči ima petletnega sina edinca, ki je nor na orožje. Svojih otrok nisem nikoli vzgajala v takem duhu, in zelo mi gre na živce, da vnuk, kadar smo skupaj, ves čas nekaj strelja in meri na nas ter se gre vojaka. Ves čas ima v roki brzostrelko, ki je videti kot prava, in strelja z njo. Tudi med kosilom in na sprehodu ne preneha. Pri njih doma imajo na računalniku igrice, ki so vse po vrsti nasilne in v katerih se ves čas streljajo in vojskujejo. Hčeri sem omenila, da se mi to ne zdi normalno in naj vsaj poskusi nekako omejiti to vedenje, a se ne zmeni za moje nasvete in pravi, da je to samo faza v otrokovem razvoju, ki bo minila. Kaj menite vi?

Draga babica, dam vam popolnoma prav, stanje je skrb vzbujajoče. Res je, da je trenutno vse še igra, a z igro se utrjujejo dečkove življenjske vrednote.

Sprejemljivo se mi zdi, da otrok v orožje spremeni vejo ali kakšen drug predmet. Veje se hitro spremenijo v meče, včasih se v pištole »spremenijo« prsti – to je vse v redu, saj je otrok ustvarjalen. Pogojno so sprejemljive tudi vodne pištolice, ki poleti pričarajo veliko smeha, čeprav jih je mogoče za enak učinek imenitno nadomestiti tudi s praznimi plastenkami. Kupovanje orožja, podobnega pravemu, pa se mi ne zdi dobra popotnica za otroka, saj je orožje v svetu povzročilo že čisto preveč gorja.

Včasih so tudi pravljice krute
Ni vse črno-belo, tudi kakšna pravljica je lahko nasilna, pa jo kljub temu priporočajo. Nekatere so prav krute – volku pri Rdeči kapici na živo razparajo trebuh, potem ga še umorijo, v Janku in Metki otroka spečeta živo čarovnico … Razlika med pravljico in računalniškimi igricami pa je, da petletniku pravljico nekdo prebira, kar pomeni, da se otrok ob poslušanju počuti varnega in sprejetega. Poleg tega je na koncu pravljice čas za pogovor, ki lahko omili strah in v katerem lahko starši (ali kdo drug) otroku razložijo, če ga kaj bega.

Past igric, v katerih je veliko streljanja
Pri igricah je zadeva drugačna, pogosto otrok sam bolšči v zaslon in besno igra eno igrico pa drugo in še tretjo … O vsebini se z njim nihče ne pogovori, sam pa se tudi hitro navadi na virtualno nasilje in ga ne jemlje več resno.

Vsebine računalniških igric so včasih izjemno agresivne. Otrok je zmagovalec, če mu uspe, da je čim več mrtvih. Hčeri lahko poveste dejstvo, da človek, ki pogosto gleda nasilne prizore, pa četudi le v igricah, počasi postane odporen in vedno manj odziven. In računalniške igrice otroci preigravajo ure in ure, starši pa s tem posredno omogočajo vcepljanje idej o nasilnem reševanju konfliktov.

Pobijanje, čeprav je le navidezno, ni primerna dejavnost za nežno otroško dušo. Mislim, da sem že pisala o dogodku pri kolegici, ki je sina poklicala h kosilu, pa je zavpil: »Samo tri še pobijem, pa pridem.«

Vcepljanje pravih vrednot
Vsebina opisanih računalniških igric je dvomljiva, ker otrokom ponuja sporočilo, da zmagaš, če si bolj zvit kot drugi, če jih ukaniš in z veseljem pobiješ – skratka, za vsako ceno se je treba znajti, tudi na račun drugih.

Pomembno je, koliko se potem starši z otrokom pogovarjajo, kako se lotijo nasilnega urejanja stvari. Vrednote privzgojimo otrokom starši in pri tem se ne moremo zanašati na druge, ne na vrtec, ne na šolo in ne na vrstnike.

Računalnik nadomešča varuško?
Pobeg otroka pred računalnik je za starša pogosto udoben, saj jim pričara nekaj dodatnega časa. Marsikateri od njih raje zamiži na eno oko, kakor da bi žrtvoval tako pridobljeno urico zase.

Res je, da niso vse računalniške igrice škodljive, nekatere so prav primerne za otroke. Prav gotovo pa so za petletnika neprimerne tiste, v katerih poje orožje.

Vzgoja je v rokah staršev
Marsikatera faza v otrokovem razvoju res mine, a moramo starši kaj narediti za to, samo od sebe se le redko kaj popravi. Če lahko vaš vnuk tudi med kosilom maha s svojo brzostrelko, je to stvar vzgoje, ki je nekoliko skrenila. Kosilo naj bo miren čas hranjenja, druženja in pogovora. Med kosilom ni časa za igro, predvsem ne za tako motečo, kot je opletanje z orožjem. To ga lahko naučijo le starši in nihče drug.

Naj si fantkovi starši zapisujejo, kako dolgo otrok preždi pred računalnikom – nad končno vsoto se bodo verjetno zgrozili. Hkrati naj si zapisujejo tudi količino časa, ki ga s svojim otrokom aktivno preživijo, se z njim pogovarjajo in se mu posvečajo – predvidevam, da jim bo tudi ta vsota dala misliti.

Imam občutek, da bodo morali kar krepko zagristi v vzgojo, če jo bodo želeli spraviti na prava pota. Začnejo naj z umirjenim vedenjem pri kosilu, kjer naj prevlada pogovor in ne mahanje z orožjem; nadaljujejo naj z omejitvami preživljanja časa za računalnikom, predvsem pa mali ne bo prav nič prikrajšan, če mu ukinejo nasilne igrice. Bistveno boljše mu bo del čas, preživet s starši, v pogovorih in ob zunanji dejavnosti ter ob igri, primerni njegovi starostni stopnji – sestavljanju lego kock, druženju … Saj še v šolo ne hodi! Držim pesti in srečno!

Piše: Eva Hrovat Kuhar Jana št. 34, 24.8.2010