Mnenja

Kjer norci vladajo, pametni pa norijo!

Jana
10. 1. 2011, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Živimo v norem svetu, v katerem resnica postaja afera. V norišnici, kjer norci vladajo, pametni pa norijo.

Živimo v norem svetu, v katerem resnica postaja afera. V norišnici, kjer norci vladajo, pametni pa norijo. Pametni norijo iz zelo preprostega razloga, ne morejo dojeti, da je vse to, kar se dogaja, res. Ne morejo razumeti, kako lahko nekateri iz resnice delajo afere. Ne morejo posvojiti afer, ki so v bistvu le izraz resničnega dogajanja. Recimo zadnje »afere« WikiLeaks, ki jo je zakuhala skupina hekerjev okrog Juliana Assangea. Moža so razglasili tako za heroja kot za terorista. Zaslužil naj bi si Nobelovo nagrado, hkrati pa Guantanamo.

Najbolje je, da se razcepi na dva dela, tako kot to delajo bakterije, ena polovica Juliana naj gre po Nobelovo nagrado, druga polovica pa v Guantanamo. Assange je res nekakšen bakterijski človek, ki se nespolno razmnožuje, čeprav je obtožen kar dveh posilstev! Bakterijska fisija in shizofrenija duha človeštva! Razcep duha sodobnega sveta je prišel v svojo sklepno fazo, dosegel je svoj klimaks. Lahko te zaprejo kot Nobelovega nagrajenca ali pa greš iz zapora naravnost po Nobelovo nagrado.
Toda ne pozabimo, nedavna »afera« Climategate, o kateri sem pisal na teh straneh, je razkrila največjo prevaro sodobne tehnozanosti, krivdo človeka za pregrevanje planeta. A njen super plačani lažni prerok Al Gore je obdržal Nobelovo nagrado in ni šel v zapor. Nekdanjega ameriškega podpredsednika še vedno ščiti imuniteta, ki je rezervirana za izbrane bogove kapitala. Kdo neki jim natika svetniški sij? 

Slovenski maliki turbokapitala
V Sloveniji, kjer se motovilijo naokrog novokomponirani maliki turbokapitala, bolje rečeno zombiji iz 19. stoletja, bi morali biti največji aferi uprizoritvi dveh dram, a ni bilo tako. Prvo afero, Jakob Ruda, je uprizorilo kranjsko gledališče, drugo, Ibsenovo Sovražnik ljudstva, pa novogoriško gledališče. Toda uprizoritvi nista poleteli na naslovnice medijev. Kdo neki bi se ukvarjal s kulturo v svetu, ki stavi na sicer hitro gorljive lipove bogove?
Naj začnem pri Ibsenovi drami Sovražnik ljudstva. Kako domače mi zveni, saj me je že leta 2007 neki parlamentarni politdebil razglasil za ekoterorista, ki je enako nevaren kot islamski fundamentalisti! Ibsenova drama odpira eno izmed temeljnih moralnih vprašanj človeške družbe, vprašanje laži in resnice. Dve vrsti resnice sta: logična (objektivna), katere nasprotje je zmota, in moralna (subjektivna), ki se ji zoperstavlja laž. Zgodi se, da je sicer resnicoljuben človek v hudi zmoti, in pogosto se dogaja, da nekdo govori, kar zveni logično, a pri tem debelo laže. Toda Ibsen gre v jedro moralnega vprašanja laži. Ni zmota tisto, kar ubija dušo človeške družbe, temveč laž. Motiti se je človeško; laž pa vodi v brezno prostaštva, otopelosti in neumnosti. Rešitev iz mlakuže laži prinaša edino govorica srca. Laže razum, srce nikoli! Razum laže tako, da govori laži ali pa zamolči resnico, imamo laž z besedo in laž z molkom, ljudje torej lažejo po naročilu ali po opustitvi.   

Kot da bi Ibsen živel danes
Osrednji lik drame je dr. Tomas Stockman, kopališki zdravnik, mož, ki je veroval v resnico, javno kot znanstvenik in zasebno kot človek. Gostje mestnega kopališča začnejo obolevati za nevarnimi obolenji in dr. Stockman z radovednostjo znanstvenika odkrije, da so vir okužb odplake iz strojarne, ki je v lasti premožnega domačina. Hkrati ugotovi, da je mestna oblast z županom, ki je zdravnikov brat, na čelu napravila veliko napako pri gradnji vodovoda in da je to povzročilo onesnaženja kopališča. Zdravnik ve, kaj je treba storiti, in to sporoči bratu županu,  lokalnim veljakom in uredništvu mestnega časopisa. Seznani jih, da bi morali celoten vodovod prestaviti v višjo lego in zgraditi kanalizacijo za odvajanje nevarnih odplak. Mestno kopališče prinaša denar številnim obrtnikom in trgovcem, zato ni nič čudnega, da je župan tudi predsednik kopališke uprave. Odgovor župana je jasen, za tako veliko investicijo mesto ne bi dobilo kredita, delničarji kopališča »nimajo« toliko denarja, rešitev je le mestna blagajna, ki pa bi jo investicija osušila. Župan vztraja, da ni »neposredne nevarnosti« za goste kopališča, zato predlaga le »določene izboljšave« za »razumen« denar. Kako domače, kot pod slovenskim kozolcem, to zveni! Kot da bi bil Ibsen kronist sedanjosti!

Ko družba povzdiguje nesposobne
Župan zaostri konflikt: »Javno prekliči svoje ugotovitve ali boš ob službo!« Trčita svoboda znanstvene resnice in kapitalski interes: dr. Stockman, ki zagovarja javni interes, ima prav, župan, ki zastopa zasebni interes, pa ima moč. Tragedija v trku dveh nasprotnih vrednostnih sistemov je na pomolu. Odlika možatega moškega je, da ima vero vase in da mora delovati. Dr. Stockman mora delovati. »Nekdo mora to narediti. Zakaj pa ne jaz?« je krik resnega  človeka, ki se pogumno spopade z vsemi nevarnostmi. Toda nizkotnost ždi prikrita prav tam, kjer najmanj pričakuje, med ljudmi. Dogodke napove njegova hčerka: »Toliko neiskrenosti je povsod. Doma se ne sme govoriti, v šoli moramo pa lagati. Učimo marsikaj, v kar ne verjamemo.« Toda zdravnik je neomajen: »Ker so vsi možje v mestu babe …, je treba celotno družbo očistiti, razkužiti in menjati mestno oblast!« S tem pa napove nič več in nič manj kot revolucijo. Za številne ljudi je v revoluciji najstrašnejše, da se povzpnejo na položaje najbolj svojevoljni, najpogumnejši, najinteligentnejši in najodločnejši ljudje. V revolucionarnem obdobju je majhna verjetnost, da kak nesposobnež dobi visoko službo ali opravlja oblast. Zato družba običajnega reda povzdiguje nesposobne ter budno zatira vse svojevoljne sposobne posameznike. S tem nas hoče zadržati na mestu in nič spremeniti. Oblast vedno poskuša zmanipulirati neumno mirne množice, ki so na tem svetu le zato, da se rodijo, jedo in spe, se razplajajo in umrejo. Le malo je laži, bolj lažnivih, kot je laž o demokraciji, ki jo servirajo kot suverenost množic – in to v imenu množic.  
So okoliščine v življenju, ko pomeni molčati enako kot lagati. Kajti molk se lahko razlaga kot pristanek. Zato dr. Stockman ne molči. Ugotovitev, da je vodovod zastrupljen, razširi na izjavo, da so zastrupljeni duhovni življenjski viri; ugotovitev, da kopališče leži na kužni zemlji, razširi na izjavo, da vsa družba počiva na kužni zemlji laži. Zdravniku je jasno, da prihodnosti ne moremo graditi na močvirju laži in prevar, zato vzklikne: »Uničenje družbe laži ni noben zločin! Zravnati bi jo morali z zemljo!« Nahujskana sovražna drhal pa ne miruje in nadaljuje z »dokončnim reševanjem problema«. Uporni zdravnik dobi odpoved in zaprejo mu ordinacijo, prav tako dobi odpoved hčerka učiteljica. A dr. Stockmana in njegove družine ne zajame obup. Nasprotno! Postane don Kihot. Največje na njem je, da ga javno ponižali, mu grozili in bili ob tem prepričani, da so ga premagali. Toda prav v tem, da je bil premagan, je zmagoval; še več, gospodoval je nad svetom. Zapadel je v herojski bes in postal dramilec spečih duš. Odloči se, da bo ostal v mestu, ki ga je razglasilo za sovražnika ljudstva, da bo ustanovil zasebno šolo, v kateri bo zaposlil svojo odpuščeno hčer. S tem je ustanovil institut pridigarja, ki deluje z nagovorom človeka človeku. Nagovor srca, najokretnejše orodje! Začel bo z otroki, na katerih sloni prihodnost sveta. To je tudi edini recept za izhod iz bede sedanjosti! Ne več znanja za večjo produktivnost, ampak več domišljije za velike spremembe! Ne potrebujemo davkoplačevalce in »potrošnikov, ampak ustvarjalne osebnosti za spremembe in ustvarjalce vrednot nove etike. 
Morda sem se preveč dolgo zadržal ob Ibsenu, vendar ni kaj dodati sijajnemu pisanju Marcela Štefančiča jr. v Mladini (št. 47, z dne 26. 11. 2010, Ljudje ljubijo tudi največje lopove), v katerem komentira vsebino Cankarjeva drame Jakob Ruda. Tam je, zame najboljši slovenski analitik sodobnega sveta, zapisal: »Slovenija izgleda tako, kot da je posneta po Cankarjevih dramah!« In nadaljuje: »Sistem, ki ni pisan na kožo vseh, pač ni sistem. Sistem, ki je pisan na kožo le nekaterih, je režim. V RS je preteklost vedno najboljša prihodnost!« Odličnemu Štefančičevemu pisanju lahko dodam le še: Preteklost še ni končana in prihodnost je že prišla, vse je tukaj in zdaj!  Cankar je slovenski WikiLeaks! Cankar je največji slovenski heker!   

 

Piše: Anton Komat                                               Jana št. 52, 28.12.2010