V javnosti je odjeknila novica, da namerava nova britanska koalicijska vlada odprodati velik del gozdov v državni lasti. Ugledne javne osebe, vključno s canterburyskim nadškofom, vodilnim veljakom anglikanske cerkve, pa tudi številni zvezdniki obsojajo vladni ukrep kot »ekološki vandalizem brez primere«.
Večji del prodanih 250 000 hektarjev gozdov naj bi prešlo v roke komercialnih organizacij, špekulantskih gradbincev in mednarodnih energetskih velikanov. »Taki ne kupujejo gozdov, da bodo začeli objemati drevesa in postali druidi,« pravi eden od komentatorjev, medtem ko so množični pohodi v obrambo gozdov združili konservativne volilce in ekobojevnike. Lahko se zgodi, da bodo morali ljudje odslej plačati vstopnino za dostop v gozdove. Še bolj pa jih skrbijo posledice privatizacije na bioraznolikost, možnost dostopa javnosti v gozdove in ekološke posledice izsekavanja.
Premier David Cameron se brani, da mora za rešitev javnih financ odprodati tudi tisto družinsko srebro, ki je ljudem najbližje in nadražje. Izkupiček naj bi znašal sicer samo 30 penijev na prebivalca na leto (kar je šestina skodelice kapučina sredi Londona).
V Britaniji skoraj ni gozdov. Nekoč je sicer vse britansko otočje pokrival listnat gozd, vendar so ga skozi stoletja zdesetkali za potrebe trgovske in vojne mornarice, še najbolj pa 1. svetovna vojna. Leta 1919, ko je bilo samo še 4 % Britanije pokrite z gozdom, je država ustanovila vladno organizacijo Forestry Commission (komisija za gozdove), da preskrbi strateško rezervo lesa. Danes je pogozdena površina v Britaniji narasla na 9 %, kar je še vedno daleč pod evropskim povprečjem (30 %), medtem ko je Slovenija s svojimi približno 70 % druga najbolj pogozdena država v Evropi (za Finsko).
Forestry Commision skrbi za milijon hektarjev gozda in naravne pokrajine na britanskem otočju, obnavlja komercialne gozdove z domačimi vrstami dreves, nadzoruje izsekavanje v zasebnih gozdovih in izplačuje subvencije. V primerjavi z zasebnimi površinami, na katere ima javnost omejen dostop, komisija omogoča dostop in urejuje rekreativne površine. Približno tretjino teh gozdov hoče Cameronova vlada odprodati, kar naj bi ji prineslo 150–250 milijonov funtov. Toliko pa bodo po oceni kritikov velike organizacije dobile v obliki davčnih olajšav in subvencij za gozdove. Možno je tudi, da bo zaradi velike ponudbe cena gozdnih površin padla. Bo premier Cameron ponovil fiasko svojega predhodnika Gordona Browna, ko je bil ta še finančni minister in je britanske državne rezerve zlata prodal tako, da je zrušil ceno?
Vladi v pomoč se oglašajo ljudje, da naj bi bila Komisija za gozdove anahronizem in monopolist. »Pomični konflikt interesov,« piše Matt Ridley v Timesu (24. januar 2011), češ da ima Komisija desetkrat več gozdov kot največji veleposestni aristokrat, pa še vedno dela z izgubo. Kar spominja na Slovenijo, kjer nosijo državni gozdovi štirikrat manj od cerkvenih, kot slišim.
Res pa ima Komisija širšo nalogo. Namesto komercialnih iglastih gozdov zasaja domače vrste listavcev, svetuje zasebnim lastnikom, omogoča rekreacijo in ohranjuje gozdove za njihovo ekološko vlogo. Od gozdov, ki so nekoč pokrivali Zemljo, jih je izginilo že 80 odstotkov, od tega polovica v zadnjih 30 letih. Se bo zgodil preobrat? Govori se o višanju cen lesa, subvencijah za biogorivo in o prodajanju »odpustkov« za shranjevanje ogljikovega dioksida. Velik del današnjih kupcev britanskih gozdov prihaja iz tujine. Že vedo, zakaj.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 5, 1.2.2011
