Mnenja

O zapornikih

Jana
14. 3. 2011, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Dobila sem kopijo pisma, ki ga je slovenska učiteljica napisala ameriškemu veleposlaniku v Sloveniji v odgovor na njegov intervju na POP TV.

Dobila sem kopijo pisma, ki ga je slovenska učiteljica napisala ameriškemu veleposlaniku v Sloveniji v odgovor na njegov intervju na POP TV. Njegova ekscelenca je, kot razumem, občutila potrebo, da se vtakne v odpor Slovencev do sprejema zapornikov iz zloglasnega ameriškega koncentracijskega taborišča Guantanamo. Učiteljico je zbodlo, da nas je veleposlanik, kot pravi v pismu, ozmerjal z dvoličneži. Takoj sem jo podprla. Če kdo nima pravice, da Slovencem daje lekcijo o dvoličnosti, torej hinavščini, je to uradni predstavnik Združenih držav.
 Nas je veleposlanik vprašal za stališče o ameriških vojaških avanturah v Iraku in Afganistanu, ki so in še bodo povzročile na stotisoče civilnih žrtev? Se je oziral na javno mnenje o kršitvi človekovih pravic v ameriškem taborišču Guantanamo? Po terorističnem napadu na newyorška nebotičnika 11. septembra 2001 je takratna ameriška administracija (zvezna vlada) predsednika Busha po svetu iskala (dežurne) krivce, (domnevne) muslimanske ekstremiste, in jih stlačila v ameriško bazo Guantanamo na Kubi. Tako se je izognila zakonodaji, ki velja na ameriških tleh.
 Takratna ameriška administracija je fotografije iz Guantanama uporabljala za propagando med domačo javnostjo, na mednarodno mnenje se je požvižgala. Sedanji predsednik Obama je ob izvolitvi leta 2008 obljubil, da bo taborišče zaprl, kar pa ni preprosto. House of representatives (spodnji dom ameriškega kongresa) je z zakonom prepovedal, da bi zaporniki iz Guantanama prišli v Združene države, in predsedniku odrekel denar za zaprtje baze. Natančno število zapornikov ni bilo nikoli objavljeno, le da naj bi bilo od 779 znanih zapornikov 530 že spuščenih na prostost. Britanija je prevzela 16 zapornikov z britanskim državljanstvom ali stalnim bivališčem in je morala izplačati milijon funtov odškodnine vsakemu, »ker jih ni ščitila«. Več jih noče.
 Ostali so tisti, ki so prenevarni, in tisti, ki naj bi z vrnitvijo domov tvegali usmrtitev. Prihajajo iz Azerbajdžana, Alžirije, Afganistana, Čada, Kitajske, Savdske Arabije in Jemna. Za te je Obamova administracija začela iskati zatočišče in barantanje je srednjeveško. Kot berem, je dva vzela Bolgarija, nekaj Albanija, mogoče zato, ker pridejo z zneskom 50–80 tisoč dolarjev na glavo, nekaj jih gre v zameno za znatno vsoto v mikronezijsko državico Palau.
 Države Evrope ne kažejo prevelikega navdušenja za sprejem ljudi, ki jih zaradi domnevne teroristične preteklosti noče sprejeti nobena med petdesetimi ameriškimi zveznimi državami in jih ameriška vlada ne da pred neodvisno sodišče. Tako nista jasna ne njihov status ne njihova neškodljivost za novo okolje. Kako se bodo ti domnevni ekstremisti , »sovražni bojevniki«, vedli po skoraj desetih letih trpinčenja? Po podatkih Pentagona naj bi se med izpuščenimi kar desetina že vrnila k terorizmu.
 Če izvzamemo premierja Pahorja, ki je že spet nekaj obljubil na horuk, se tudi Slovenija ne ogreva za ljudi, potrebne policijskega nadzora. Sprejetje teh ljudi ni le vprašanje morale, ampak tudi varnosti, in po mojem zahteva referendum. Slovenija je svojo solidarnost pokazala že z vojaki v sestavu Natovih sil. Zakaj naj se izpostavljamo še z ekstremisti?
 No, ameriškemu veleposlaniku se je zazdelo primerno, da nas pred kamero označi za hinavce. Predlagala sem mu, naj se opraviči. Za primer, če je izrazil uradno stališče Združenih držav, pa sem pisala še predsedniku Obami in zunanji ministrici, gospe Clinton.


Piše: Jana Valenčič                                  Jana št. 10, 8.3.2011