Najpomembneje za nas mora postati tisto, kar je v ozadju bučnega medijskega dogajanja, tisto, kar je izza osvetljenega medijskega odra. Ob tem premiku pozornosti ne pozabimo na modrost: veliki um razpravlja o idejah, povprečni um o dogodkih, mali um razpravlja o ljudeh. Če torej hočemo dobro sebi in svojim otrokom, ne bodimo maloumni, lahkoverni in naivni, ne nasedajmo umetno ustvarjenim rumenim temam, ampak se raje posvetimo življenjskim problemom preživetja, kot so prehranska, energetska in zdravstvena kriza.
Če so nas lahkoverneže že tolikokrat prevarali, je skrajni čas za morda grenko spoznanje, da bomo morali posledice odpraviti kar sami. Tudi ob tem opravilu je bolje preprečevati kot zdraviti, zato je pravočasno ukrepanje izjemnega pomena.
Prepoved naravnega zdravljenja?
Že dlje kroži po spletu Peticija proti EU-prepovedi zdravljenja po naravni poti. V njej beremo: »Z aprilom 2011 hoče EU prepovedati prodajo vitaminov, mineralov, alternativno zdravljenje z zelišči bo postalo kaznivo. S sprejetjem Codex alimentarius nam hočejo odvzeti našo osnovno pravico do zdravja. Podpišite peticijo, potrebnih je 35 milijonov podpisov. Njihov cilj je, da bi farmacevtske družbe zavladale ljudem. Naravna zdravila bodo imela napise, da se jih ne sme zaužiti, stevia je že tako ali tako prepovedana, kmalu bo kamilica postala strupena. Prosimo, da to pošljete vsem znancem in prijateljem. Hvala!«
Sledi nekaj napovedi, ki bi se lahko porodile v itak norih glavah osebja uprave za marketing kakega Monsanta. Med branjem pa najdemo tudi navodila, ki so dragocena za vsakogar: jejte čim več doma vzgojene in pridelane hrane, hranite semena, razširite svoj vrt in si poskušajte narediti čim večjo ozimnico, bodite pozorni na to, kar kupujete. V celotnem besedilu pa se širita grožnji: »Naravna zdravila so konkurenca farmaciji, zato jih želi prepovedati,« in »Codex alimentarius bo vso kontrolo nad hrano potisnil v roke farmaciji.«
Codex alimentarius
Jasno, to je dolgoročna težnja farmacije, zato si poglejmo, kaj je Codex alimentarius po uradni verziji: »Codex alimentarius je zbirka pravno neobvezujočih mednarodnih standardov za živila, smernic, priporočil in dobre prakse, ki so namenjeni pridelovalcem in predelovalcem hrane, državnim organom ter potrošnikom. Ti standardi so uveljavljeni na področju Svetovne trgovinske organizacije kot mednarodna merila za varnost živil. Začetki dokumenta segajo v leto 1961, ko je bila ustanovljena komisija Codex alimentarius pod okriljem OZN in je skupni organ FAO (Svetovne kmetijske organizacije) in WHO (Svetovne zdravstvene organizacije). Danes ima že 184 članov, med katerimi je tudi Evropska unija. Njegovi snovalci ga predstavljajo kot edinstveno priložnost za vse države, da se pridružijo mednarodni skupnosti pri oblikovanju in usklajevanju standardov živil ter zagotavljanju njihove uporabe na globalni ravni.«
Ne bodimo naivni
Vse zapisano se bere precej logično in pomirjujoče z vidika varstva in zaščite državljanov ter varovanja njihovega zdravja. Vendar ob tem nikakor ne smemo biti naivni in lahkoverni. Qui facile credit, facile dicipitur! (Kdor zlahka verjame, zlahka nasede) so vedeli že stari Rimljani. Tudi mi smo že dodobra spoznali to resnico v finančni, gospodarski in vseh drugih krizah, ki danes morijo človeško civilizacijo. Lahkovernega zlahka prevaraš in potem tisti, ki prehitro zaupa drugim, težko popravi svoje napake. Popraviti pa jih mora sam in pri tem prevaranemu nihče ne pomaga, še najmanj prevarant. Lahkovernost na ta način zlahka pridobi podobo neumnosti.
Hrana kot strateško orožje
Codex naj bi bil predvsem pomemben za mednarodno trgovino s hrano, piše v njem, in prav ta stavek nas popelje v jedro dogajanja izza odra. Hrana je danes najpomembnejše strateško orodje in orožje, kajti kdor obvladuje globalno trgovino s hrano, obvladuje tudi vse ljudi tega sveta. To dobro vedo korporacije, ki tržijo hrano (in lakoto hkrati), zato nenehno lobirajo in pritiskajo na vse mednarodne institucije, tako da opredeljujejo svoje standarde in na vse načine vsiljujejo svoja pravila igre. Za nedolžnim motivom harmonizacije standardov se skriva vse kaj drugega kot to, za kar se deklarira.
Pri tem moramo vedeti, da Slovenija ni neposredna podpisnica Codexa, ampak je podpisnica Evropska komisija, ki je Codex sprejela leta 1993, Codex pa ni obvezujoč!
Izgon tete Pehte
Poglejmo si dogajanje okrog zdravilnih rastlin na domači sceni glede na Pravilnik o razvrstitvi zdravilnih rastlin, ki je bil objavljen v URL 715-2012/2008 dne 31. 7. 2008. O tem sem takrat pisal v tej kolumni in najbrž sem bil edini v Sloveniji, ki je že takrat javno prepoznal problem. V zadnjem pravilniku so med »zdravila, za katere ne potrebujemo recepta«, razvrščene najbolj znane zdravilne rastline, kot so navadni divji kostanj, črna jelša, arnika, pelin, češmin, krhlika, gabez, šentjanževka, brin, repuh, lapuh, vrbe, glog in bezeg. Naštete rastline so postale »zdravilo brez recepta« in posledica tega je bila prepoved prodaje teh rastlin na tržnicah. Skratka izgon tete Pehte, tradicionalne slovenske zeliščarice in ljudske zdravilke, ter umor stoletne tradicije ljudskega zdravilstva, ki je pomemben del naše kulturne dediščine.
Bezeg na recept?
V nadaljevanju farmacevtskega scenarija bodo te zdravilne rastline razvrščene »kot zdravilo z receptom«. Vzemimo npr. bezeg, ki spada med najbolj priljubljene zdravilne rastline pri nas. Uporabna je vsa rastlina, ki blaži kašelj in pomaga pri izkašljevanju, torej pomaga pri pljučnici in drugih obolenjih dihal ter hkrati čisti telo. Vendar ima bezeg šibko točko, surov je nekoliko strupen. To vedo vsi njegovi uporabniki, vendar je ta bezgova lastnost izhodišče za farmacijo, ki bo v silni skrbi za zdravje ljudi nekega dne ugotovila, da je strupenost bezga »lahko tveganje za ljudi«, in ga bo uvrstila med zdravila na recept. Tako se to dela, počasi, z jasno vizijo in natančnim načrtom. Potem (torej prepozno) bomo ugotovili, da bezgov čaj lahko dobimo le v lekarni na recept, in takrat se bomo čudili, kako je to mogoče. V to smer gre Codex!
Zeliščarji na upravno sodišče!
Farmaciji predlagam, da med zdravila na recept končno uvrsti vse pesticide, ki povzročajo številne bolezni (raka!!!) in morijo med ljudmi. Ali ni čudno, da vse najnevarnejše strupe fitofarmacevti prodajajo brez recepta, in to neukim kmetom in komunalcem, ki jih trosijo vsepovsod. Strupe uporabljajo celo okrog šol in vrtcev, v naseljih ter parkih! Kakšno sprenevedanje! Kje je tu skrb za javno zdravje? Jasno, gre za iste korporacije, ki v eni roki prodajajo strupe, v drugi pa zdravila, ki blažijo simptome zastrupljenih. Kaj torej storiti?
Predlagam, da gre nekdo na tržnico prodajat čaj, ki blaži kašelj, torej bezeg brez recepta, in ko dobi kazen inšpektorja, sproži spor na upravnem sodišču, ki bo s sodbo suspendiralo omenjeni Pravilnik, ki nima nobene pravne osnove. To je edina prava pot, ne pa podpisovanje peticije proti Codexu.
Piše: Anton Komat Jana št. 12, 22.3.2011
