Umetnost preživetja
Sedaj – v predvolilnem času – smo ponovno priče poplavi jalovih besedičenj politikov, njihovih plehkih blebetanj, vsesplošnemu žlobudranju in žebranju, gromkim lažnivim obljubam in pritlehnim prevaram. Politiki tako vse bolj postajajo bedne prikazni, njihov način izražanja pa prinaša popolno razvrednotenje besede. Ljudsko izročilo ima za take sramotne zlorabe besede odlično analogijo – mlatenje prazne slame. Od kod izvirajo take analogije?
Kadar si želimo izraziti občutek, govorimo o srcu, z glavo označimo mišljenje. Toda besedi, misel in čustvo, sta preneseni iz čutnega in ju uporabljamo v povezavi z duhovnimi pojavi. Izvorno naravnanost opazujemo pri otrocih (antropologi pri naravnih ljudstvih), ki sprva uporabljajo samo imena stvari, ki jih nato oblikujejo v glagole in prenesejo na analogne duševne procese. Človek vedno premišlja analogno. Vsako naravno dejstvo je simbol nekega duhovnega dejstva. Vsak pojav v naravi ustreza nekemu stanju človeškega duha, in to stanje duha lahko opišemo samo tako, da ga upodobimo s tistim naravnim pojavom. Zato pravimo: pogumen kot le, zvit kot lisjak, strupen kot kača, krade kot sraka, dere se kot šoja, trden kot skala, brezglav kot kokoš, len kot trot, neroden kot štor, molči kot riba, poje kot slavček in podobno. V teh analogijah ni nič naključnega, temveč so trajne v človeškem duhu. Zaradi doslednega ujemanja med vidnimi stvarmi in človeškimi mislimi se naravna ljudstva pogovarjajo v podobah. Dlje ko se pomikamo v zgodovino človeštva ali v otroštvo človeka, bolj slikovit jezik najdemo. Prav zato se nam zdi govorica samoniklega kmeta ali zakotnega hribovca tako privlačna. Prav zato uživam v pogovoru s preprostimi ljudmi in so mi neskončno dolgočasna duhamorna nakladanja drugih.
Mnenja, zapakirana v ovoj svobode govora
Človekova sposobnost povezati misel z ustreznim simbolom v naravi je torej močno odvisna od ohranjene izvornosti njegovega značaja, od njegove ljubezni do resnice in želje, da bi jo posredoval naprej brez izgube sporočila. Kadar gre s človekom navzdol, gre navzdol tudi z njegovim jezikom. Če nad človekovo resnicoljubnostjo prevladujejo sodobna patološka poželenja, kot so na primer pohlep po bogastvu, želja po moči ali pa sla po slavi, potem resnico zamenjata hinavščina in lažnivost. Nič več ne nastajajo nove prispodobe, stare besede se izmaličijo in popačijo in dobijo povsem nov pomen. Kadar besede izgubljajo vsakršno moč, »mož beseda« postane »lažnivi kljukec«.
Nastanek sodobnega zahoda je povezan s pojavom tehnologij množičnega ustvarjanja sporočil. Gutenbergov izum tiska je sprožil enega izmed najbolj revolucionarnih preobratov v civilizaciji. Javna občila so z radiom, televizijo in računalnikom le zaokrožila ta pretres. Danes se državljanom dobavlja že izdelano mnenje, zapakirano v embalažo svobode govora. Ker centri moči odločajo, kaj bo problem, kdo ga bo reševal in kako ga bo rešil, se svoboda govora v praksi ne izvaja. Prisotnost etičnih tabujev je nujen pogoj, da se prepreči rušilen vpliv poplave informacij. Danes tako rekoč ne obstoja več noben etični tabu, o tem se lahko vsakdo prepriča. Poglejmo si paradoks politične cenzure. Zanimivo je, da so številni pisatelji in režiserji v razmerah cenzure ustvarili nesmrtno delo. Prav vsiljena cenzura je izbrusila vsako besedo, da je moč besed postala rušilna. Cenzura pomeni preprosto potrditev strahotne moči besede. Če preskočimo v sodobno družbo »svobode in demokracije«, takoj opazimo, da je ta svoboda omejena na dirigirano manipulacijo javnega mnenja. Do tod in nič več! Dokaz je pri roki. Prepoved cenzure je bila vnesena v pravni red natančno takrat, ko je postala tehnologija manipulacije z javnim mnenjem dovolj močna, da je odplaknila resnico. Javna občila so izrinila osebno sporazumevanje kot vir verodostojnih sporočil. Temeljno načelo je postalo, da dejstva v nasprotju z interesi oblasti preprosto ne obstajajo. Končni cilj te psihološke vojne je bila dezintegracija družbe in njeno dokončno zmletje v prah nemočnih posameznikov. Hkrati se je zniževala intelektualna raven sporočil, ki so se danes spremenila v instrument poneumljanja množic. Tako se je iz procesa sprejemanja informacij izključil dialog, ki ustvarja najpomembnejšo zaščito pred manipulacijo s kolektivno zavestjo ljudi. Skratka to, kar se ne znajde v kanalih množičnih medijev, naj ne bi imelo nobenega vpliva na razvoj družbe. Pa ga ima, vsaj v zadnjem času, ko se komunikacijske tehnologije uporabljajo množično na osebni ravni. Pomislimo le na revolucionarna vrenja v sodobnem svetu.
Magičen učinek neodvisnih glasov
Na srečo danes neodvisni glasovi pridobivajo vse bolj magičen učinek, ker odstranjujejo množično vsiljene iluzije virtualnega sveta. Ljudje so utrujeni od vsiljenih resnic in dovolj jim je sprenevedanj in laži ter povodnji nesmiselnih informacij. Vse bolj se zavedajo, da jim je vsiljen virtualen čas, ki je sestavljanj iz zanikanja resnične preteklosti in resnične prihodnosti, torej čas brez resničnega spomina in resničnega projekta. Ta večna sedanjost je kot enolončnica, v katero je nametano vse, kar pride prav za manipulacijo. Recimo vsakodnevne »senzacije«, ki prekrivajo resnične probleme. Ali pa toliko »slabih« novic, ki pri ljudeh ustvarja občutek stalne nesreče, nevroz in nemoči. Kako naj se bojujem za večjo plačo, če pa gre ves svet k hudiču?
Kako do moči besede?
Prihaja čas, ko beseda postaja sveta, ko beseda spet pridobiva svojo izgubljeno moč. Za moč besede se je treba bojevati. Toda kako? Odgovor nam ponuja Miguel de Unamuno:
»Naleteli ste na nekoga, ki laže? Zabrusite mu v obraz: lažeš! In pojdite naprej! Naleteli ste na človeka, ki krade? Zakričite nanj: kradeš! In pojdite naprej. Naleteli ste na sleparja, ki govori prevare množici in ga množica prevaranih celo posluša? Recite jim: tepci! Kajti najbolj klavrna od vseh mizerij, najogabnejša in najbolj smrdljiva zvijača strahopetnosti je trditev, da se nič ne doseže, če razkrinkaš tatu, ker bodo drugi kradli naprej; da se ne pride nikamor naprej, če tepcu v obraz rečeš, da je tepec, kajti zato ne bo na svetu nič manj čvekanja.«
Parlamentarni politiki so iznašli pripomoček, ki mu pravijo slogaški obrazec, po katerem ni ne zmagovalca niti poraženca. Kljub silovitim obtožbam in igranim prepirom so lahko že naslednji dan v katerikoli koaliciji, le da ostanejo na oblasti. Toda v krizi ni mesta za obrazce, ker se življenje ne da stlačiti v obrazce, ker življenje ne sprejema obrazcev, ker je njegov edini obrazec »vse ali nič«. Čustva ljudi ne barantajo s frazami in polovičnimi izrazi.
Zapiranje oči pred velikimi problemi je v bistvu življenje, ki temelji na laži. Politiki pa najprej obidejo problem, potem pa se širokoustijo kako ga pravkar rešujejo in hkrati govoričijo, da imajo vse pod nadzorom. Kot zdravnik, ki je tako vneto zdravil bolezen, da so na koncu zaradi zdravil pomrli vsi bolniki. Saj poznate tisto o statistiki v bolniški sobi: prvi pacient je pravkar umrl in je že mrzel, drugi umira zaradi visoke vročine, povprečna temperatura obeh pa je normalna, vse je torej pod nadzorom.
Politikom bi priporočil v branje modrost Ibn Almukafa, ki je zapisal: »Če besedo izgovorim, si me lasti; če je ne izrečem, si jo lastim sam. Izrekli ste besede in s tem postali suženj teh besed, pa bi lahko bili modro tiho ali pa prisluhnili ljudem. Kajti prevarant je tudi tisti, ki ne prisluhne ljudem. Ker pa ne vidite ljudi, jim tudi ne prisluhnete!«
Opozarja: Anton Komat Jana št. 46/ 2011
