Leta 1993 smo na slovenskih televizijskih zaslonih prvič gledali reklame za pasjo hrano, ob katerih smo še mi postali lačni. V letih sistematičnega »izobraževanja«, kako da je takšna hrana veliko bolj zdrava od tistega, kar smo jim do takrat stregli, so mnogi sprejeli industrijsko hrano z vsemi dodatki.
In res so jo na začetku z veseljem sprejeli tudi štirinožni prijatelji.
Ker sami ne jemo tistega, kar je na njihovih krožnikih, smo zaupali, da je v hrani tisto, o čemer govorijo reklame. Pa tudi dišalo je dobro. Nato so eni končno začeli brati drobni tisk in ugotavljati, da je mesa, ki je napisano na določeni jedi v konzervi ali briketih, praviloma le pičlih 4–6 odstotkov. Torej, če oglašujejo lososa, je tega za vzorec, preostalo pa so »surovine mesnega izvora« ali, kot je včasih zapisano, »stranski produkti mesa«.
Če ste želeli vedeti, koliko je dodatkov, ste se morali zadovoljiti s splošnim stavkom, da so uporabljeni dodatki, dovoljeni v EU. Nič o tem, kateri so ti dodatki, in količinah.
Če ste se drznili »meso« stisniti med prsti, ste ugotovili, da ne gre za kose, temveč le za različno oblikovane in pobarvane koščke zmesi, ki je na videz zelo podobna tistemu, kar naj bi bili koščki mesa.
No, vse to nas ni dovolj zmotilo, dokler so štirinožni prijatelji bili zadovoljni. In če oni slastno vse pojejo, verjetno je tudi dobro, smo si mislili. Pes že ima nos za dobro hrano, smo se tolažili.
Kaj se je spremenilo?
Vse več lastnikov sporoča, da imajo psi ali mačke težave z izpadanjem dlake, alergijami in pogostimi vnetji. To, kar veterinarji opisujejo z besedami »senzitiviziran«, bi lahko prevedli bolj po domače, da ima vsega dovolj. V letih se je nečesa v telesih nabralo toliko, da se zdaj kaže.
Tako kot pri človeku, ko prekomerno zastrupljanje na koncu lahko izbruhne kot alergija, artritis, revma ali kaj tretjega, so pri psih in mucah simptomi lahko različni, kažejo pa na isto – preveč kemije.
Zdaj so se mnogi začeli ukvarjati z drobnim tiskom in manjkajočimi informacijami na hrani za hišne ljubljenčke. Kdor išče odgovore, jih hitro najde.
Šokantna spoznanja
Nekatera spoznanja so prav skrb zbujajoča. V ZDA se je pojavilo veliko knjig, v katerih različni avtorji odkrivajo zakulisje industrije pasje in mačje hrane. Avtorji razkrivajo, kaj vse lahko sodi med »surovine mesnega izvora« – od vseh delov živali, kot so kremplji, perje, kosti, notranji organi in podobno do mesa povoženih, ubitih, poginulih ali evtanaziranih živali, hkrati s psi in mačkami.
Ker se kemikalije, ki jih uporabljajo pri usmrtitvi živali, ne razkrojijo niti na visokih temperaturah, na katerih se takšno meso obdeluje, vidijo nekateri prav v tem veliko nevarnosti. Živali torej s hrano lahko uživajo kemikalijo sodium pentobarbital, ki je namenjena njihovi usmrtitvi, nihče pa ne preveri, kako vse to zares deluje nanje.
Tudi pri kemikalijah, ki se dodajajo v hrano, da bi ta trajala dlje, da bi bila videti lepša in bi dišala, imajo ponudniki zelo veliko manevrskega prostora. Pri tovrstni hrani ni zahtevano niti označevanje gensko spremenjenih sestavin.
Če si ogledate rok uporabe navadne paštete, boste ugotovili, da znaša najmanj tri leta. Potem si ogledate rok uporabe katerekoli konzerve pasje ali mačje hrane ter presenečeno ugotovite, da rok uporabe skoraj nikoli daljši od 12 mesecev – torej trikrat krajši kot pri pašteti, ki že po definiciji ne sodi med najbolj kakovostne mesne izdelke.
Kaj vam to pove?
Proizvajalec sam določa rok uporabe, v katerem bo izdelek še varen. Če z vsemi tehnologijami, konzervansi in termično obdelavo ne morejo doseči, da bi bil rok uporabe daljši od 12 mesecev, se lahko vprašate, kakšna mora biti kakovost vhodne surovine.
Nazaj na naravno hrano
Poznam veliko ljudi, ki so se srečevali s podobnimi težavami. Pri blaženju težav so se zelo dobro izkazali probiotiki (kapsulo odpremo in vsebino zmešamo s hrano), alga chlorella ali ječmenova trava (živali tudi same iščejo žitno travo, če le imajo možnost izbire), česen, kokosova maščoba in olja, bogata z omega 3, ki jih občasno primešamo k hrani.
Težavo najlaže rešimo tako, da pasjemu prijatelju omogočimo naravno hrano, ki jo sami pripravimo, ali vsaj polovico obrokov zamenjamo z njo.
Ko se enkrat vrnete k izvirni kodi in za najboljšega prijatelja res skuhate kosilo, boste ugotovili, da je vse skupaj veliko ceneje od nakupa dragih dietnih konzervi ali briketov. Za štiri evre, koliko stanejo povprečne štiri konzerve, lahko pripravimo več kot kilogram prvovrstne in zdrave hrane. Presenečeni boste, kako imajo psi radi proseno kašo, integralni riž ali ječmen. Obožujejo naravno kislo mleko ali jogurt, ki jim ga zmešamo z omenjenim žitom. Zelo so hvaležni za korenček, bučke, česen in peteršilj. Le čebula, čokolada in močno začinjena hrana sta za kužke strup. Moj kuža raje ugrizne v nepraženi indijski orešček ali mandelj kot v pasje klobase.
Tako preprosto in poceni je to! Le, kot pravi pesem, »za prijatelje si je treba čas vzet«.
Piše: Sanja Lončar Jana št. 3/ 2012
