Vprašajte Evo
Na vas se obračam za nasvet o vnukinji, staro leto in pol. V eni od številk Jane sem brala o jokajočem dojenčku na morju in nekaj podobnega se dogaja tudi pri nas. Deklica ne živi z nama, občasno jo z možem imava konec tedna, da se preutrujeni starši nekoliko spočijejo. Deklica je živahna, zgovorna, nasmejana in zadovoljna, dokler ne nastopi čas za počitek. Čeprav je že močno zaspana, si menca oči, se spotika in pada, se zaletava v predmete, noče v posteljo. Pri dajanju v posteljo – podnevi in zvečer se dere do onemoglosti. Nikakršno pomirjanje in prigovarjanje ne zaležeta, ne pravljice, pesmice, še najmanj dotik. Vsak od naštetih ukrepov še podžge vpitje, ki traja tudi do uro in pol, dokler vsa zaripla in smrkava ne zaspi od utrujenosti. Ne zaleže niti to, da si poleg, niti občasno prihajanje njej. Noben ukrep tega ne zajezi ali zmanjša. Veliko joka že od rojstva, do pred kratkim se je zbujala na tri ure. Hči za nespečnost krivi enkrat zobe, drugič krče in podobno, meni pa njeno nespanje ni všeč. Presenečena sem, da tako zelo odklanja telesni stik – božanje in objeme. Kaj o tem menite vi?
Odgovor:
Skrbna babica, nespečnost je izredno naporna za vse, ki se z deklico ukvarjate, to ste ugotovili že sami. Pomanjkanje spanja slabo vpliva na dekličino razpoloženje, slabše razpoložena teže zaspi in je še bolj vznemirjena. To, da vsa zaripla po dolgem joku končno utone v spanje, ni najbolje. Ne zanjo in tudi ne za vas in seveda ne za starše.
Dobro spanje je osnova dobrega splošnega počutja za odrasle in otroke, brez izjeme. Med spanjem se telo obnovi in glava spočije, sprošča se rastni hormon ter obnavlja energija. Onemogočanje spanja je bila celo ena od osnovnih metod mučenja, to vam lahko zelo veliko pove o pomenu spanja.
Preutrujenost ne olajša spanja
Videti je, kot da je deklica ob odhodu spat že močno utrujena, čeprav je zaradi njene živahnosti videti, kot da ni tako. Včasih prevelika utrujenost povzroči, da se otroku nikakor ne uspe umiriti, sprostiti in odklopiti možgančkov. Saj to se dogaja vsem. Se spomnite, kako ste bili včasih po kakšnem napornem dnevu, ko ste urejali na tisoče stvari, tako utrujeni, da ste komaj, komaj čakali, da padete v posteljo, a so se vam potem po glavi podile različne misli in ta vrvež v glavi vam ni dal spati?
Včasih povzroči preutrujenost stalna izpostavljenost dražljajem. To se zelo pogosto pokaže prav v prazničnem času, dogajanje je nabito z novimi vtisi, ki jih nekateri otroci preprosto ne zmorejo »prebaviti« in jih naredi izredno nemirne. Čez dan skrbno spremljajte znake utrujenosti. Kadar opazite, da deklica podnevi postaja bolj razdražljiva in da se kažejo znaki utrujenosti, jo poskušajte umiriti in uspavati. Tako majhen še nujno otrok potrebuje popoldanski dremež.
Rutina prinaša občutek varnosti
• Poskrbite, da se podnevi dovolj giblje na svežem zraku in da dobi dovolj tekočine.
• Za večerjo naj poje kaj lahkega.
• Čim bolj izključite zunanje dražljaje. Televizija naj bo ugasnjena, igra umirjena, svetloba pridušena.
• Odhajanje spat naj poteka čim bolj predvidljivo, vsaj na začetku uvajanja sprememb, vsak dan brez izjeme ob isti uri in na isti način, ne glede na dober film, morda obiske prijateljev ali vašo utrujenost.
• Najbolje je, da se vse te večerne dejavnosti začenjajo precej pred odhodom spat, da se deklica lahko polagoma umirja.
• Obredi, kot so večerja, kopanje, umivanje zobkov, oblačenje pižame, branje ali pripovedovanje pravljice ali pa kaj drugega, kar ima deklica rada, delajo čudeže.
• Če se deklica ne more in ne more umiriti, poskušajte odhod spat prestaviti na bolj zgodnjo uro.
• Po odhodu spat lahko v njeni sobi gori pridušena lučka.
Če pa kljub skrbi, da bi potekal večer čim bolj mirno, kljub vloženi energiji punčka vpije in joka, drugega, kot da ste ob njej in da ona to ve, skoraj ne morete storiti. Deklica mora vedeti, da je na varnem in ji to omogočate, kot preberem iz pisma,. Razumem, da je ob vreščečem in zariplem otroku težko ostati miren, ampak najslabše je, da se ob vpitju in otepanju vznemirite še sami, saj se nemir staršev oziroma tistega, ki otroka uspava, prenaša nanj in položaj le še poslabša in začaran krog je sklenjen.
Možnost motnje avtističnega spektra
Kako je z dotiki sicer? Jih ima rada, se rada pocrklja? Če tudi drugače tega ne mara, gre mogoče za motnjo avtističnega spektra. So težave tudi na drugih področjih? Pri hranjenju? Pri socialnih stikih? V vrtcu?
Morda bom brcnila v temo, ampak ob branju vašega pisma se mi dozdeva, da bi lahko šlo tudi za motnjo avtističnega spektra. Tule ni dovolj prostora, da bi o njej pisala obširneje, ampak bolj bežno. Gre za motnjo, ki se odraža na več področjih – na socialnem, vedenjskem, čustvenem. Spekter se reče zaradi tega, ker je lahko kateri od znakov prisoten zgolj v blažji obliki, katerega se ne opazi, kateri pa je morda bolj izrazit. Na to sem pomislila, ko omenjate, da vnučka odklanja božanje in objeme in da se nikakor ne more in ne more umiriti.
Če ste opazili katere ponavljajoče dejavnosti ali umik v svoj svet, odpor do novih stvari, strastno oklepanje starih igračk, vztrajanje pri ponavljanju poznanih dejavnost, potem je morda čas, da deklico pregleda specialist. Najbolj je seveda verjetno, da ne gre za nič resnega, a je dobro, če to z gotovostjo izključite, da boste mirnejši.
Lepo, da ste pripravljeni priskočiti na pomoč utrujenim staršem, da si nabereta novih moči. To je zelo dragoceno in upam, da znajo to ceniti. Čim več mirnih noči in čim lepše preživljanje časa z vnučko vam želim!
Piše: Eva Hrovat Kuhar Jana št. 2 / 2012
Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.
Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.
