Ne mislim se opravičevati svetovalcu za stike z javnostmi v kabinetu rektorja Univerze v Ljubljani, četudi je samostojen. Opravičujem pa se osebno rektorju Univerze, hkrati pa bralcem kolumne, ker zaradi omejenega obsega nisem zapisal vseh dejstev, ki so me vodila k zapisu, ki naj bi bil napačen in žaljiv. Sledijo manjkajoča dejstva.
21. decembra 2011 je Katarina Holzl v imenu Ekocivilne iniciative (EKOCi) z elektronsko pošto zaprosila dekana Biotehniške fakultete prof. dr. Mihaela Jožefa Tomana: »Ekocivilna iniciativa in Slovenski forum za socialno podjetništvo želita 25. januarja 2012 organizirati konferenco na temo Oskrbimo Slovenijo – zagotovimo si hrano za jutri. Ekoci pripravljamo največjo prostovoljno ozaveščevalno akcijo o pomenu samooskrbe. Lani smo imeli številna brezplačna predavanja in druge aktivnosti. Za 25. januar 2012 nagovarjamo kot predavatelje Antona Komata, Sanjo Lončar, Meto Vrhunc, Ano Marijo Slabe in Pedra Opeko. Zelo bomo veseli, če se bo pridružil tudi kateri izmed vaših predavateljev. Sami ne razpolagamo s sredstvi, zato vas bi prosili, ali je mogoče, da nam odstopite eno predavalnico 25. januarja 2011. V Mariboru smo imeli 250 udeležencev. Če potrebujete dodatne podatke, sem dosegljiva na telefonski številki ...«
Dve prilogi dopisa sta dokumentirali vsebino in pomen dogodka v Mariboru, kjer je bil rektor Univerze, dekan Fakultete za agronomijo in nekaj njenih profesorjev. Toda ekoci so zaman čakali na odgovor dekana Biotehniške fakultete v Ljubljani. Ni ga bilo niti po e-sporočilu niti po telefonu. Dekanu se očitno ni zdelo vredno niti to, da uradno zavrne prošnjo. Izbral je molk kot način komunikacije s civilno družbo. Morda je bilo to zanj najbolje, kajti v hiši Biotehniške fakultete ima Oddelek za agronomijo, ki v nasprotju z mariborsko agronomijo sploh nima katedre za ekološko kmetovanje. Jasno da ne, kajti ljubljanski agronomski oddelek vodi prodekan, zaprisežen in gromoglasen zagovornik genske tehnologije. Stanje na ljubljanski agronomiji lepo opisujejo pisma študentov, ki že dlje časa krožijo po spletu. Pisma so anonimna, študentje že vedo, zakaj je tako. V nadaljevanju navajam odlomke enega izmed njih. Podpisana je Manca:
»Že kar nekaj časa na fakulteti opažam nasilno in zelo usmerjeno reklamiranje GSO. Predvsem imam v mislih prof. B. Javornika in prof. B. Bohanca. Preseneča me namreč, da na vseh njunih predavanjih ne smem izraziti nikakršnih pomislekov o GSO. Če se opredeliš, si skeptičen do GSO ali si celo popolnoma proti, te profesorja označita za popolno budalo (dobesedno) oziroma nekoga, ki ne razume ničesar. Lahko si predstavljate, kako je potem pri njiju opravljanje izpitov. Sprašujem se namreč, ali niso profesorji osebe, ki študentu predstavijo pozitivne in negativne vidike znanosti. Ali mora študent svoje svobodomiselno mišljenje in razmišljanje o neokrnjeni naravi in naravni genski raznovrstnosti zatreti, zato da bo ugodil avtoriteti? Ali niso profesorji tisti, ki nam predstavijo širino vsake stvari, da lahko študent sam izbere zanj primerno pot? Sprašujem se namreč, kako je potem mogoče, da takšne osebe nosijo titulo profesor? Kdo v tej državi, na ljubljanski univerzi, sploh preverja kakovost profesorjev? Ali moramo biti študentje res ovce, zato da opravimo izpit? To nasilno predavanje o GSO glede na pogovore še z drugimi študenti ni le na naši fakulteti. Pri takem ravnanju profesorjev se resnično lahko vprašamo, kdo jih plačuje. Ali imamo na fakultetah trgovske potnike ali profesorje?«
Upam, da vam je po branju pisma študentke postalo jasno, zakaj Biotehniška fakulteta v Ljubljani ni niti odgovorila na prošnjo Ekocivilne iniciative, kaj šele, da bi gostila gibanje Oskrbimo si, ki dejavnost temelji na ohranjanju tradicionalnih varietet kulturnih rastlin, doma pridelani hrani in ohranjeni tradicionalni slovenski krajini. Ljubljansko srečanje je bilo torej zgolj pobožna želja naivnih aktivistov, zato rektor Univerze v Ljubljani seveda ni mogel priti na srečanje, ki ga je bilo nemogoče pripraviti. Cenim javno delovanje rektorja Univerze v Ljubljani, zato od njega pričakujem, da v imenu svobode znanosti naredi red v svoji hiši in zaustavi teror gen-teh enoumja, nad katerim se upravičeno pritožujejo študentje. Dobro vemo, da se enoumje hitro izrodi v brezumje.
Ampak nenavzočnost rektorja na srečanju, ki ga je bilo nemogoče prirpaviti, ni moj edini »greh«. V zadnji kolumni sem namreč zapisal tudi: »Pojdite torej in zakupite obdelovalno zemljo, saj se v Skladu kmetijskih zemljišč zarašča kar 100.000 hektarov.« Tokrat je poskočila višja svetovalka Sklada Anka Stopinšek, ki je mnenja, da »je s podano izjavo prizadeta pravica oziroma interes Sklada«. Ne znam si razložiti te nenavadne obtožbe, lahko pa razložim, kako sem prišel do tega podatka. Torej, na mariborskem srečanju Oskrbimo Slovenijo – zagotovimo si hrano za jutri, 14. decembra 2011 sem v preddverju Agronomske fakultete v Mariboru vprašal generalnega direktorja Direktorata za kmetijstvo Branka Ravnika in državno sekretarko MKGP Tanjo Strniša, koliko kmetijskih zemljišč je pravzaprav upravlja Sklad in dobil odgovor, da nekaj manj kot 100.000 hektarov. Zdrava pamet mi govori, da so vsa neobdelana zemljišča v zaraščanju. Ne, to pa ne, odgovarja birokratska logika. Sklad ima drugačne definicije glede zaraščanja. Poznajo le sledeče definicije: »kmetijska zemljišča, porasla z gozdnim drevjem«, »kmetijska zemljišča, porasla z drevesi in grmičevjem«, »neobdelana kmetijska zemljišča« in le tisto, kar še ostane, so »kmetijska zemljišča v zaraščanju«. Ampak za božjo voljo in pri zdravi pameti,vsa kmetijska zemljišča, ki jih človek preneha obdelovati, se takoj začnejo zaraščati. Takoj! Gozd se nenehno poskuša razširiti na njivske površine. Vsakič, kadar se človek umakne za korak, za enako dolg korak napreduje gozd. Med silama ne obstoji nikogaršnje ozemlje. Vendar gozd ne čaka umika človeka. Narava v strategiji vračanja gozda poskuša poseliti vsako ogolelo rastišče, celo mestne površine. Slovenija je pradomovina gozda in frontna linija med človekom in naravo so vedno bile, so in bodo njive. Na njih se dogaja drama zaraščanja, kot jo vidi človek, in sukcesije postopne obnove gozda, kot jo nenehno izvaja narava. Narave ne moremo tlačiti v birokratske izmišljotine.
Predlagam vsem, ki se počutijo užaljene, prizadete ali kakorkoli ogrožene, da že enkrat stopimo skupaj in začnemo resno reševati grozeč problem katastrofalne samooskrbe Slovenije. Zagotovite sami sebi in otrokom hrano za jutri; vzemite akcijo samooskrbe kot priložnost za sodelovanje, družite in povezujte se; delite si znanje in spoznanje; upoštevajte sijajno znanje prednikov, kako preživeti v spremenjenih okoliščinah in njihova duhovna sporočila in izročila, saj se zgodovina ne začenja pisati na novo z vsako novo vlado.  

Piše: Anton Komat      Jana št.2, 10.1.2012