Mnenja

Hči prijateljice Karen

Jana
5. 5. 2012, 00.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

V lepem londonskem stanovanju, obdanem z vrtom, živi deklica A., ki je lani, prvič v življenju, razred končala z dobro oceno. Rada riše, še raje pleše in uživa na baletnih predstavah, kamor jo vodi mamica, ki si lahko privošči karte po 60 funtov za sedež.

V lepem londonskem stanovanju, obdanem z vrtom, živi deklica A., ki je lani, prvič v življenju, razred končala z dobro oceno.  Rada riše, še raje pleše  in uživa na baletnih predstavah, kamor  jo vodi mamica, ki si lahko privošči karte po 60 funtov za sedež. Deklici A. se  s stabilnim, ljubečim okoljem in finančno zagotovljeno prihodnostjo življenje smeji do ušes. Pa ni bilo vedno tako.

Če bi Britanija sledila slovenskim predlagateljem referenduma proti družinskemu zakoniku, punčka A. ne bi imela ljubeče mamice, ampak bi  živela v rejništvu ali v instituciji.  Otrok je rasel v  tradicionalni družini, kjer jo je, tako kot njeno starejšo sestro, posiljeval biološki oče z vednostjo svoje žene, biološke matere teh deklic, zadovoljne z dohodki iz internetne prodaje pedofilskih fotografij.
 Zaradi te prodaje so jih odkrili in otroka sta prešla v varstvo socialnega skrbstva. Za najstarejšo je bilo prepozno. Ostala bo v institucijah. Mlajšo, deklico A., pa so si rejniške družine podajale, ker jim ni uspelo krotiti punčke, ki je sošolkam razlagala podrobnosti spolnega akta. V taki starosti in s tako zgodovino je nihče ni hotel posvojiti – razen nekoga, ki si je tako močno želel  otroka, da se je bil pripravljen spoprijeti ne le s trnovo potjo do posvojitvene birokracije, ampak tudi z otrokom, ki bo za vedno psihiatrični pacient. 
 V Britaniji lahko otroke posvojijo tudi samski, enako pari, ki živijo »na koruzi«,  in istospolni partnerji. Take posvojitelje socialno skrbstvo ceni, ker so pripravljeni sprejeti otroke, ki jih drugi nočejo: invalide, otročke  z Downovim sindromom ali  travmatizirane, kakršna je deklica A.
 Karen  bi lahko imela lastne otroke, vendar  ji ob zahtevnem delu ni uspelo najti očeta.   Odločila se je, da posvoji nekoga, ki drugače v življenju ne bi imel perspektiv. Po dolgem postopku, preverjanju  in intervjujih, ko bi marsikdo odnehal,  ji je socialno skrbstvo priznalo pravico do posvojitve, in v želji, da bi  čimprej postala mama, je  privolila, da vzame starejšega otroka, žrtev spolne zlorabe. Za take ni vrste.
 Še vse leto je počasi, najprej skozi opise in fotografije spoznavala bodočo hčerko, sledilo je prvo srečanje pa postopno privajanje ob navzočnosti socialnih delavk. Šele mesece pozneje  je napočil dan, ko je punčka v strokovnem spremstvu vstopila v sobo, ki jo je zanjo  z rožnatimi vezeninami in goro igrač opremila njena nova mamica. Punčka je začela hoditi v šolo ter s svojimi pripovedmi prestrašila sošolke in njihove starše, da je morala Karen  ravnateljici pojasniti situacijo. Potrpljenje vseh  in neskončna mamina ljubezen sta se obrestovali. Deklica se je umirila. In potem dan, ko je sodišče Karen, ženski z velikim srcem in jekleno voljo,  za vedno dodelilo punčko A.
 Karen in hčerkica živita v državi, ki  za blagor otroka priznava nekonvencionalno družinsko okolje, veliko bolj nadzorovano od tradicionalnih družin. Posvojitelji morajo skozi dolgotrajno šikaniranje in mnoga sita,  nasprotno pa za take,  ki  zanosijo ali zaplodijo otroka, ni testov za dobro starševstvo.
 Zakaj ne bi še za biološke starše postavili enakih omejitev?  Otrok naj nimajo samski, ampak tudi ne ljudje s kroničnimi boleznimi, debeluhi in vsak, ki je kdaj vzel tableto antidepresiva. To so kriteriji za posvojitev na Kitajskem (razen za  otročke s posebnimi potrebami).
 Naj  bodo taka sita še za biološke starše, s testom o materialni in moralni primernosti vred. Naj prave družine vzgajajo kleno raso. Kot pri nacionalsocialistih.

Piše: Jana Valenčič                  Jana št. 9/ 2012