Imela sva lahko kosilce, pravzaprav serijo grižljajčkov, ki jih natakarji postavljajo (mečejo) na mizo. Ta prehrana je znan kot dim sum, in če ima ženska srečo, je v teh grižljajčkih kaj užitnega za naš okus. Tokrat me je pokušnja čakala v obliki lovke hobotnice, zavite v nekaj zelenega. Sem pojedla z ne prevelikim veseljem. Potem mi je Paul v znak spoštovanja s palčkami na krožnik položil še drugi košček in sem ga pojedla. Sem že laže pogoltnila.
Tako kosilce z gospodom H-jem imam približno dvakrat na leto. Gospod, upokojeni profesor, živi med Kitajsko, južnim Londonom in Kanado, kar je običajno za družine, ki so se iz Hongkonga razteple na vse strani. Včasih me pokliče z letališča: »Prihajam v London,« ali, »ravno odhajam.« Če sem takrat v mestu in pri volji za kulinarični eksperiment, vabilo sprejmem. Naroča on, včasih stvari, ki niso na angleškem meniju, pa dobim na krožnik tudi presenečenja, ki jih iz olike pojem z različnimi stopnjami užitka.
Pogovor med takim kosilcem je predvidljiv. Najprej bova govorila o operi, njegovi strasti, pa o skupnih znancih, potem o britanskem šolskem sistemu in kitajskem šolskem sistemu, gospodarskih spremembah, ki jih zaznava med svojimi potovanji na Kitajsko. Stekla bo beseda o cenah nepremičnin v Londonu in Šanghaju in za konec me bo vedno vprašal: »Kakšnega posla bi se midva lotila v Sloveniji?«
Ko je to omenil prvič, sem spregovorila o lepi pokrajini in toplicah, a mi je takoj odvrnil, da imajo na Kitajskem tudi toplice in veliko cenejše so. Sprašuje, ali bi lahko Slovencem kaj prodajala. Odvrnem, da Kitajci že odpirajo lokale in trgovine sredi Ljubljane, zadnjič sem videla trgovino z imenom Vesolje ali nekaj takega, polno stvari, ki jih ne potrebujem, in se ne bi se rada vrgla v tako konkurenco.
Zdaj sem vrnila žogo njemu. Kaj bi pa midva lahko prodajala Kitajcem? Izognila bi se ultrabogatim, ker padajo na blagovne znamke in so prežeti z aroganco. Kaj pa srednji razred? Na Kitajskem ni srednjega razreda, pravi Paul, so samo bogati in revni, kar pojasni: »Taki, ki lahko nekaj zapravijo, in drugi, ki komaj preživijo in nimajo časa niti, da bi dvignili glavo od stroja ali pluga«.
Na Kitajskem še nisem bila in slutim, da moram za posel najti nišo, blago, ki bo poceni, se bo pa prodajalo v milijardah, najraje kakšno razvado. Na Zahodu ljudje kadijo vse manj, v Aziji vse več. Ljudje običajno kadijo v lokalih, bi se lotila kavarnic? Paul pravi, da (ameriška veriga) Starbuck uspeva fenomenalno. Sva že bliže. Bi Kitajcem prodajala slaščice? Kot opažam, sladkarije niso običajne na kitajskih krožnikih, občasno si jih privoščijo bogati, za reveže pa so nedosegljive. Kaj pa čokolada? Neznansko draga je, pravi Paul.
Najina niša so lahko razvade, dostopne običajnim Kitajcem, na primer slaščičarne s torto aachar in jabolčnim zavitkom pa kavo in vročo čokolado.
Za začetek bom investirala v pridelavo kakava. Ko dobijo Kitajci okus, bo trg nenasiten.
Piše: Jana Valenčič Jana št. 8/ 2012
