A ljudje so prepoznali pomembnost njenih prizadevanj in ji podelili častni naslov. »Danes stojim na odru za vse moje stanovalce, stanovalce v vseh domovih in vse njihove svojce, vse tiste, ki potrebujejo pomoč, in za vse moje srčne sodelavce ter vse zaposlene v socialnem varstvu. Dokler bom imela zadnji kanček energije, bom opozarjala na stvari, ki jih je treba urediti, in kazala rešitve, z zgledom, ne samo besedami. Nekoč bom tudi sama starejša in želim, da bi bilo zame, za moje bližnje in za vse druge dostojno poskrbljeno, da bi ljudje, ki bi delali tudi z vami, to delali z veseljem, z vso empatijo in srčnostjo, in da bi res dobili tisto, kar si zaslužite in za kar ste delali vse življenje,« je poudarila v svojem govoru.
»Jutri bom cartala svojega vnučka, se uredila in potem ponosna šla med neverjetne ženske v svoji prvi obleki, ki me bo večno spominjala na to, da lahko iz delavke, ki je začela v proizvodnji, postaneš, kar želiš,« ste v petek zapisali na svojem Facebooku. Izpolnila se vam je goreča želja. Kako se počutite?
Počutim se fantastično. Predvsem pa sem zelo počaščena, saj je zame Slovenka leta ikonična, nekaj posebnega, tradicija. Spomnim se, kako me je prababica pošiljala v rdečo trafiko v Cerknici po to res kakovostno revijo, ki je bila vedno polna nasvetov, dobrih člankov in čudovitih fotografij. Vse to mi je prebirala in jaz sem jo vsa navdušena poslušala. Tudi sama sem zvesta bralka, nikoli pa si nisem mislila, da bom nekoč ena izmed Slovenk leta, če sem čisto iskrena.
Kaj se vam je pletlo po glavi, ko ste odhajali na oder po kipec?
Počutila sem se vredno! Hkrati sem bila presenečena, vzhičena, ponižna in malo panična, ker bi rada toliko povedala. Potem sem povedala iz srca. Velikokrat sem se morala dokazovati in boriti že samo za priložnost. Zdaj pa sem stala tam, na odru! Kot ste na začetku rekli – začela sem delati v proizvodnji, deset let sem delala za minimalno plačo, ves čas pa sem si želela spreminjati svet na boljše, ne samo zase, ampak tudi za vse, ki prihajajo za nami. Zelo sem vesela, da bom zdaj lahko malo bolj izpostavila področje socialnega varstva, kajti zmeraj slabše je. Nekaj bo treba urediti, kar se tiče plač zaposlenih, torej negovalk, medicinskih sester, čistilk, peric, kuharic, strežnic in mnogih drugih, ki imajo še zmeraj minimalno plačo. Če se njihov položaj ne bo izboljšal, nihče več ne bo želel opravljati tega dela, ki je že tako psihično in fizično težko. Ena stvar je plačilo, druga pa so prenizki normativi, za katere vsi vemo, da bi morali biti spremenjeni že pred 20 leti, in to dvoje, mislim, je nujno treba urediti. Potem pa so potrebne še spremembe v šolstvu, da bi več otrok navdahnili za poklice, ki so povezani s starejšimi, da bi uvedli v socialno varstvo tudi poklice prihodnosti, na primer socialnega gerontologa, terapevta s pomočjo umetnosti, dietetika, psihoterapevta, ki bi bil dobrodošel tako za stanovalce kot za zaposlene, ki se redno srečujejo z umiranjem, pa z nikomer tega v resnici ne morejo predelati. Na ljudi pa se navežeš. Še mnogo je takih poklicev, ki bi jih bilo zelo dobro okrepiti, recimo več fizioterapevtov, delovnih terapevtov, animatorjev, ker življenje v domu ne bi smelo biti samo plenica in obrok, ali pa še to mogoče ne tako, kot bi bilo treba, ampak bi moralo biti res življenje do zadnjega dneva, seveda s prilagojenimi aktivnostmi – če kdo potrebuje intenzivno paliativo, naj jo dobi, če pa kdo želi iti, na primer, na morje, plesat ali še zadnjič pogledat gore, naj se mu tudi to omogoči. Skratka, pomembno je, da starejšim omogočimo dostojno starost do zadnjega dne.
Celoten intervju si lahko preberete v reviji Jana, št. 9., 27. februar, 2024.
