Omenjena bioterapevtska metoda deluje – in pogosto deluje prav spektakularno. Duško je bil eden prvih Domančičevih učencev v Sloveniji in pri delu ga je velik užitek opazovati. Ne vem, ali poznam še koga, ki je tako z vsem bitjem predan svojemu poslanstvu, v Duškovem primeru je to poslanstvo celostno zdravljenje ljudi.
Kako ste stopili na zdravilsko pot?
Preko Zdenka Domančiča, ki sem ga najprej spoznal kot bolnik. Bilo je ob prelomu tisočletja. Zaradi kombinacije trdega dela in številnih športnih poškodb me je grdo usekalo v desni rami, tako grdo, da nisem mogel dvigniti niti svinčnika. Preizkusil sem marsikaj, da bi si pomagal, a ni nič delovalo. Potem pa sem nekega večera nekaj brskal po kuhinji in z enim ušesom poslušal televizijo. Na Kanalu A so predvajali intervju z nenavadnim človekom, ki je govoril same sila zanimive stvari. V njegovem glasu sem lahko jasno začutil dvoje: silno avtoriteto in dobro srce. Ženi sem takrat rekel: »Tale bo pravi zame. On bo moj učitelj. Ne vem, kako vem, ampak vem.«
Ta nenavadni človek je bil Zdenko Domančič.
Tako je. Ko sem prvič stopil v njegovo ordinacijo v Kranjski Gori, sta se najina pogleda srečala. Tudi on je nekaj začutil, in mi je to že prvi dan povedal. Mislim, da je rekel, da ima občutek, kakor da se že poznava. In da mu ta občutek pravi, da bova postala sodelavca in prijatelja. Kakorkoli, že po prvi terapiji sem lahko roko dvignil dosti višje kakor prej. V sebi sem vriskal od sreče. »Tale človek nekaj ve!« me je prešinilo, »v njem se skriva pravo mojstrstvo.« Navdušen sem bil tudi nad tem, kako je samo po moji hoji ugotovil, da sem strasten športnik, še več, da se ukvarjam z borilnim športom.
In tako ste se takoj odločili, da se vpišete na seminar njegove bioterapevtske metode?
Pravzaprav ne. Takrat sem bil namreč še z vsem srcem predan borilni veščini nambudo. Med drugim sem bil predsednik slovenske zveze za nambudo in organizator svetovnega prvenstva. Zato sem bil vseeno nekoliko zadržan do Zdenkovih napovedi, da bom tudi sam postal bioterapevt. Me je pa vse skupaj seveda strašno vznemirjalo.
Za dokončno pozdravitev rame je bilo na srečo potrebnih še dosti terapij. Vsakič je bilo malo bolje. Zdenko pa me je na svoj legendarno igrivi način ves čas izzival, češ: »Ti boš pustil nambudo in postal zdravilec!« Med skupinskimi terapijami je večkrat prišel do mene, mi položil roko na glavo in se zasmejal, češ: »Ja, ja, ti boš moj!« Jaz sem mu sicer enako igrivo odkimaval, češ da je moja ljubezen nambudo. A na koncu se je zgodilo natanko tako, kot je napovedal. In jaz sem v eni osebi našel velikega zdravilca, velikega učitelja in velikega prijatelja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 1., 3. januar, 2024.
