Mariborčan Anton Krepek, za prijatelje Toni, je po štajersko odprt, vesel in srčen človek. Vitalni 51-letnik še malo ne daje slutiti, kakšne hude življenjske preizkušnje so ga doletele. Najprej je za levkemijo zbolel petletni edinec Mateo. Med njegovim okrevanjem si je obljubil, da bo v zahvalo prehodil slovito romarsko pot Camino. Nanjo se je odpravil brez kondicije in kot popoln športni analfabet. Po vrnitvi domov je moral še sam v bolnišnico, saj so mu diagnosticirali raka na pljučih. Še preden je dodobra okreval, so zdravniki zloveščo diagnozo postavili njegovi veliki ljubezni, ženi Biljani, s katero sta preživela nepozabnih in ljubečih 30 let. Zanjo je bil tretji družinski rak prevelik zalogaj. Bolezen jo je preveč izčrpala, aprila lani je umrla. Toni in Mateo pogumno skušata živeti naprej ter na novo sestavljata družinsko življenje. Neverjetno zgodbo je zaupal Petri Škarja. Skupaj sta ustvarila globoko, srčno in pretresljivo knjigo Camino, ki jo je posvetil Mateu in Junakom 3. nadstropja. Tole je njegov prvi intervju. Kljub številnim hudim preizkušnjam, ki jih je prestal, je imel pred njim kar precej treme.
Toni je bil od nekdaj vesel Štajerec, rad je imel dobro družbo, v kateri se je vedno kaj slastnega pojedlo in spilo. Daljnega leta 1992 se je zagledal v Biljano, lepo hčerko svojega sodelavca, ki je imela takrat komaj petnajst let. »Sodelavcu sprva ni bilo najbolj po godu, a se je s tem sprijaznil, ko je videl, da jo imam iskreno rad. Že takoj sem začutil, da je posebna. Ni bila samo lepa in pametna, temveč tudi srčna, krasna gospodinja, prijateljica, kakršne si lahko samo želiš, odlična mama. Poročila sva se oktobra 2003 in pripravila tako veliko ohcet, da smo v Mariboru le stežka našli prostor za skoraj dvesto svatov iz Slovenije in tujine. Rajali smo dva dni. Nisem ji hotel obljubiti, da ji bom stal ob strani, le pred matičarjem in pričo, želel sem, da to sliši veliko ljudi. In če bi zafrknil, bi imel za norca vse te svate, kar ne bi bilo dobro,« pripoveduje Toni. Biljani je stal ob strani, ko sta se leta trudila njuno dvojino spremeniti v množino. Uspelo jima je šele po številnih poskusih umetne oploditve. Devetnajstega februarja 2009 je Biljana stisnila k sebi najlepše rojstnodnevno darilo – sina Matea. »Ne bi mogla biti srečnejša. Pa tudi naslednja leta so bila res sanjska. Ves čas smo bili skupaj, se smejali, crkljali, hodili naokoli, kaj dobrega pojedli, se radi imeli. Kolikokrat smo se sprehajali in držali za roke! Pri nas ni bilo nikoli slišati povzdignjenega glasu ali zlovešče tišine. Matea sta oboževala tudi stara starša. Tako je bilo tudi tistega poletnega dne, ko je šel razigran in zdrav z dedkom in babico na morje. Zvečer smo se še pogovarjali po telefonu, zjutraj pa se je zbudil ves vročičen in v modricah. Peljala sta ga k zdravniku, midva pa sva tudi takoj prihitela v bolnišnico v Zadar. Naredili so mu preiskave in izvedela sva zloglasno novico – da je 99-odstotno rak. Z rešilcem so ga odpeljali najprej v Maribor, nato pa v Ljubljano. Testi so potrdili diagnozo hrvaških zdravnikov – huda levkemija. Sledila sta kemoterapija, odvzem kostnega mozga, začelo se je zdravljenje. Ko prideš v bolnišnico, dobiš v roke knjigo Ko moj otrok zboli za rakom. Svetujejo ti, da jo prebereš, in če imaš kakšno vprašanje, se lahko oglasiš pozneje. Seveda je milijon vprašanj! Veš, da je nekaj zelo hudega. Če je to pri otroku, pa še posebej. In ko si na oddelku pa gledaš tiste žive otroške oči v glavicah brez las, ne moreš ostati ravnodušen. Lahko rečem samo klobuk dol pred vsemi zdravniki, sestrami in drugim osebjem na oddelku! Če bi lahko, bi jim dal kreditno kartico brez limita pa naj trošijo, kolikor in za kar želijo, saj se tega, kar naredijo za te otroke, ne da ovrednotiti z denarjem, kaj šele s plačo, ki jo dobijo za svoje delo. Takrat sem si rekel, ko bo Mateo ozdravel, bom prehodil Camino,« pripoveduje.
Po pol leta je Mateo zapustil bolnišnico in njihovo življenje se je začelo počasi vračati v stare tirnice. Toniju in Biljani je v teh letih uspelo še diplomirati ob delu, hodila sta v službo. O sinovi bolezni in vzrokih zanjo se nista pogovarjala, raje sta se veselila skupnih lepih dni.
Pa kaj si ti to nor?!
19. junija 2019, pet let po Matejevi diagnozi, se je Toni odpravil na pot. Doma ni kaj dosti razlagal, le ko je ženi povedal za datum odhoda, je takoj vedela, za kaj gre. »Če nekaj obljubiš, je to treba izpolniti. Nisem bil hribolazec niti pohodnik. Na smučeh sem zadnjič stal v osnovni šoli. Da se prodajajo neke 'švic' majice, sem izvedel šele pred kratkim. Če bi kdaj dobil žulj, niti ne bi vedel, kaj naj počnem z njim. Slišal sem že, da obstajajo pohodni čevlji, pa tudi videl sem jih že v izložbah, vendar se jih nisem še nikoli dotaknil. Iste superge sem imel za v trgovino, službo in na Pohorje tako dolgo, dokler se niso raztrgale. V življenju si dotlej še nisem pral perila, pa tudi razen pečenih jajc nisem znal kuhati. Nisem mogel živeti brez cigaret in kave. Največ, kar sem prehodil, je bilo pet kilometrov do službe. Včasih le v eno smer, večinoma pa v nobeno. Kot čisti amater v športnih podvigih sem se odpravil na Camino in 831 kilometrov hribovite pokrajine čez Pireneje prehodil v 19 dneh, kar je povprečno 43 kilometrov na dan. Tako pot sem zmogel z dobrim razlogom, neizmerno motivacijo in močnim 'zakaj'. Šel sem se zahvalit za Matejevo ozdravitev,« razlaga Toni in dodaja, da se je zapletlo že na začetku. Ne glede na to, koliko stvari je zmetal iz nahrbtnika, ki ga je vzel s seboj, je bil še vedno pretežak. Vseeno je šel naprej. Sam. Brez izkušenj in kondicije. Od doma je odšel peš in nadaljeval z vlakom proti Italiji. Pot je bila vse prej kot dolgočasna, saj je vlak iztiril, pa nekako nadaljeval vožnjo. Po 37 urah in 1850 kilometrih poti z vlaki in avtobusi je nazadnje le prišel na izhodišče v Saint Jean Pied de Port. Čakala ga je zahtevna pot čez Pireneje, soočenje s svojimi strahovi, zmožnostmi, izzivi, voljo, preizkušnjami ... Veliko romarjev poti ne zmore, Tonija pa ni moglo nič odvrniti od njegove namere.
Pot življenja. »Že med prvim vzponom mi je zmanjkovalo zraka. Pihal sem kot stara lokomotiva in mislil, da je to zaradi cigaret ter pomanjkanja kondicije. Med potjo me je srečal neki Korejec in mi dobrohotno svetoval, naj se obrnem, češ da takšen ne bom zmogel poti. Zamahnil sem z roko in rekel, da nisem prišel tako daleč, da se bom obrnil. In sem hodil naprej, vsak korak in kilometer sproti. Srečeval sem pohodnike in domačine, pozdravljali so buen Camino, na hitro poklepetali in potem je šel vsak svojo pot. Užival sem v naravi, njeni lepoti, ta mi je segla do srca. Imel sem več kot dovolj časa za svoje misli, premagovanje strahov, odganjanje temnih občutkov. Očitno je v človeški naravi, da si najbolj zapomnimo boleče trenutke, ko je srce trpelo in duša jokala, ali pa evforično nadpovprečne lepote, ko srce žari in duša poje. Ti ekstremi se vpišejo v naš spomin in ga ne zapustijo več. Najlepši nam pomagajo prebroditi trenutke obupa, boleči pa ostajajo, kot bi ne pustili človeka brez nekaj brazgotin. Kar je vmes, gre v pozabo. Moje najhujše fizične bolečine so pošle že prve dni, najhujše čustvene sem izjokal na gori Cruz de Ferro. Najbolj pa sem si želel življenja brez ekstremov – umirjeno in zadovoljno. A je bilo tudi v nadaljevanju vse prej kot to. Rak je namreč hodil z mano, le da tega takrat še nisem vedel,« pripoveduje Toni. Sedem mesecev pozneje, ravno se je dobro začela epidemija, mu je vrat čudno zatekel. Sprva je mislil, da gre za »heksenšus«, tudi ko je šel k zdravniku, so mu dali dve škatlici nalgesinov in ga poslali domov. Ko ni bilo bolje, je dobil še tretjo. Nato pa marca diagnozo pljučni rak, aprila pa je že začel kemoterapijo.
Tati, če sem jaz zmogel, boš tudi ti!
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 31, 1. avgust, 2023.
