Ne le, da je poklicno pot posvetila skrbi za živali in izobraževanju bodočih veterinarjev. Tudi večina njenega prostega časa je namenjena pomoči živalim kot najranljivejšim členom naše družbe. Ob koncu najinega pogovora sem ji lahko samo iskreno čestital. Zakaj? Ker ji v teh časih, ki čedalje bolj spominjajo na Sodomo in Gomoro, uspeva živeti tako angelski lik.
Posebno vez z živalmi je čutila že, kolikor daleč nazaj ji seže spomin. Kot deklica si je najbolj od vsega želela psa, a sta starša čutila, da pes ne spada v blok. Zato so imeli doma miške, kanarčke, želve, ribe in puščavskega skakača … Urška pa je za povrh po lužah pobirala paglavce ter jih v terarijih vzgajala v žabe.
Poklicna čohalka živali
Kot deklica je rada povedala, da namerava postati poklicna čohalka živali. Ker je ugotovila, da tak poklic žal ne obstaja, se je pač vpisala na veterino. Mesu se je odrekla ob koncu osnovne šole, drugim živalskim proizvodom pa po tem, ko je med študijem obiskala nekaj živalskih farm. Tam je lahko v hipu ugotovila, da ne bi mogla biti nikoli veterinarska inšpektorica.
Po diplomi se je usmerila v zdravljenje majhnih živali. Že dolgo je zaposlena na Šolski veterinarski ambulanti Biotehniškega izobraževalnega centra Ljubljana (BIC). Ambulanta je odprta tudi za javnost, v njej pa poleg klasičnih domačih živali zdravijo poškodovane ježe, golobe, veverice, vrane, morske prašičke … Da ne naštevamo v nedogled.
Zaradi zanesenjaštva osebja je postala ambulanta znana po tem, da zdravi tudi živali, ki jih drugje zavrnejo. »Kar me vedno kar malce pogreje,« pravi Urška. »Kako lahko ambulante trpečo žival kar zavrnejo? Kaj nismo veterinarji poklicani, da damo vsaj prvo pomoč? Kdo jo pa bo, če ne mi?«
Ježi imajo občutek za čas
Ker deluje ambulanta v sklopu srednje veterinarske šole, Urška med svojo redno veterinarsko dejavnostjo pogosto izobražuje dijake. »Eno je namreč vaditi na 'pliškotih' v učilnici,« rada opozori, »nekaj povsem drugega pa na živi živali, ki lahko kadarkoli skoči vate.«
V ambulanti BIC je vsekakor zbrana čudovita ekipa veterinarjev, ki jim je pomoč živalim resnično v veselje. Zato jim ni težko priti marsikaj postorit tudi med vikendi. In tudi na teren se radi odpravijo – vsaj če lahko s tem olajšajo trpljenje kaki divji živali, ki bi drugače umirala na obroke.
Urški je tako v posebno veselje, da lahko v službi pomaga tudi velikemu številu rešenih prostoživečih živali. Pogosto skrbi za škorce, golobe, srake in netopirje – pred časom so dobili v oskrbo celo sovo uharico. Vsake toliko jo s kolegi na teren pokličejo na pomoč kakšni obnemogli kanji. Na prezimovanju imajo vedno tudi vsaj kakega ježa. Zadnja pošiljka ježev je bila recimo tako pametna, da je hitro ugotovila, kdaj gredo njihovi skrbniki ponavadi iz službe. In tik pred to uro odhoda so začeli ježki redno prositi za še en obrok.
»Pred tem nisem vedela, da imajo lahko ježi tako odličen občutek za čas!« se smeje Urška.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.
