Ste pravzaprav v najlepših letih (30.), o katerih ste poprej v smehu dejali, da so zdaj pravzaprav nova dvajseta. Ali bi bili radi še enkrat stari 20 let?
Ko razmišljam za nazaj, mi je zdaj čisto fino in ne bi ponavljal študija in vsega, kar sem takrat dal skozi. Ne, tega ne bi ponovil. Sicer ne morem reči, da je bilo tisto obdobje težko, je bilo pa študentsko obdobje res polno izzivov. Usklajevanje glasbe in medicine je bilo zahtevno, gre za dva močna študija, za kar je bilo treba veliko organizacije in discipline. Sem pa po naravi tak človek, da stresa ne doživljam obremenjujoče. Zdi se mi celo, da več stvari kot imam na urniku, bolj sem organiziran in lažje delam.
Če bi imeli na razpolago veliko časa, bi bili kar izgubljeni?
Vsaj pri meni je tako, da ko se ustavim, mi nekaj manjka. Vendar se znam ustaviti, si vzeti čas za počitek, prijatelje, za prosti čas, potovanja, da nisem vseskozi v pogonu, saj to človeka izčrpa in gotovo pride čez čas preobremenjenost za tabo.
Ste to že kdaj izkusili ali pametno zaznate hojo po robu?
To znam uravnati in do »padca« čez še ni prišlo. Zdaj trkam, saj so tile tedni res natrpani in imam urnik planiran že po urah. Po Melodijah morja in sonca imam tudi zelo zgoščene vaje na Poletnem gledališču Studenec, kjer pripravljamo predstavo, komedijo, katere premiera bo naslednji teden. Od začetka sem namreč zaljubljen tudi v teater in všeč mi je, da dodajam petju tudi igro – ravno to me tako fascinira pri operi in v to sem se zaljubil. Da stojiš na odru in se lahko vživiš v nek lik, sodeluješ z drugimi pevci, je zame nekaj posebnega.
Če bi lahko vzporedno opravljali še tretji študij, bi se torej vpisali na AGRFT?
Verjetno res! Po duši sem tudi umetnik, kar se z naravoslovjem lepo prepleta. Nas je kar nekaj takšnih, ki združujemo oboje. Vedno sem bil vedoželjen, nisem se osredotočal samo na eno področje, pri čemer so me starši tudi podpirali. Tudi vzgajali so me tako, da so mi dali jasno vedeti, da če ne delaš, nimaš rezultatov, in če se ne potrudiš in vložiš nekaj v študij oziroma učenje, se ne bo poznalo kar samo od sebe. Tudi če si talentiran in pameten, ti to ne pomaga, če ne delaš in vztrajaš.
Kaj počne vaš oče?
Oče je informatik, dolga leta pa je igral tudi trobento, tako da je tudi glasbenik. Mama je profesorica glasbe.
Kaj je to pomenilo pri vaši hiši? Da se ne fuša?
Tako, ja! (smeh) Že od začetka smo imeli doma klavir in že kot majhen sem prste polagal nanj in si izmišljeval skladbice. Potem je sledila glasbena šola (klavir), nismo pa doma na veliko peli, recimo. A glasba je bila vedno prisotna. V glasbeni šoli so nas usmerjali tudi v petje v zboru, kjer so opazili mojo pevsko nadarjenost, in zdi se mi, da so takrat učitelji pravilno pristopili. Da daješ otroku ljubezen do glasbe brez prisile, temveč skozi ljubezen, vzgojo. Sicer pa sem obiskoval italijansko osnovno šolo v Kopru in v razredu nas ni bilo veliko, le deset. Vse predmete smo imeli v italijanščini in slovenščino, seveda. Da so me vpisali v to šolo, je bilo krivo to, da sem iz prvega vrtca pobegnil. Starši so me v domačem Ankaranu sprva vpisali v najbližji vrtec, od koder sem hitro zbežal nazaj domov (saj je bilo le par ulic). Ne vem, kaj sem takrat doživljal, in tudi ne vem, kolikokrat sem zbežal, so si pa morda mislili, da je še enkrat preveč. Tako so starši potem našli italijanski vrtec, ki je bil v predmestju Kopra, kjer pa se mi je odprl nov svet, tam sem se počutil dobro, bil priden in nekako začutil, da je to to. Takrat so se odločili, da bi nadaljeval šolanje tudi naprej v isti stavbi, kjer je bila tudi italijanska osnovna šola. Italijanščina mi je kot drugi jezik oziroma kot slovenščina, kar se mi zdi krasno, pravzaprav luksuz, da se lahko že od malega učiš dveh jezikov. Ne samo znanje angleščine, tudi kakšnega drugega jezika se je še vredno naučiti.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 29, 18. julij, 2023.
