Uspešen tudi kot gradbenik!

»Zame je življenje igra. Vsak ima svojo vlogo, ki se jo trudi opravljati po svojih najboljših močeh. Obenem pa se vse premalo zavedamo svoje minljivosti in majhnosti v tem vesolju. Zato se je treba sleherni dan truditi, da od sebe damo najboljše in najlepše. Pri vsem pa me vedno vodita strast in zdrava kmečka pamet, ki me je tudi reševala v težkih časih, ko so drugi najemali kredite, ki so jih pokopali, mi pa smo se zanašali na svoje vire,« pravi (zdaj že nekdanji) štajerski trgovec Franc Jager, ki je pred tremi leti svoje podjetje z 800 zaposlenimi prepustil trem sinovom in se posvetil svoji drugi ljubezni – gradbeništvu.

Namesto da bi lenaril v zasluženem pokoju, ima pri 75 letih še vrsto idej, kaj vse bi še rad zgradil in naredil. Vsak dan z veseljem hodi v službo in z novimi sodelavci rešuje probleme, se posveča hotelu na Murterju, apartmajem na Viru in drugim nepremičninskim projektom. Pri tem ga podpira partnerica Stanka, s katero imata dve hčeri. Kleni Franc pa nestrpno čaka na skorajšnji izid svoje biografije, ki mu jo je pomagala napisati Petra Škarja.

Kavbojke, banane in lopate. »Vse življenje sem rad gradil. Pri tem sem se zanašal samo na svoje roke in pamet. Ne glede na to, česa sem se lotil, sem se vedno pokril samo z odejo, ki je bila dovolj dolga zame. To razmišljanje me je reševalo tudi v najtežjih situacijah,« svojo pripoved v skromni pisarni v njemu že desetletja tako ljubi Rogaški Slatini začne Franc. In medtem ko so njegovi tekmeci svoje poslovanje zgradili na kreditih, je bilo njemu kdaj malo težko, ker jih ni dobil, a je bilo to obenem tudi najboljše, saj se je naučil živeti in delati v svojih okvirih. Dobro znana je njegova poslovna strategija, da je njegovim ljubim Štajercem, poštenim in delovnim ljudem, ponudil trgovine, v katerih so lahko kupili kavbojke, banane in lopate, se pravi hrano, oblačila in orodje. To je recept za uspeh, s katerim je v dobrih tridesetih letih odprl več kot 40 trgovin, ki zaposlujejo 800 ljudi. Njegovi zaposleni so ga imeli zelo radi, saj jim je vsako leto pripravil tudi zabavo, na kateri so se sprostili in še bolj povezali. Z veliko marljivosti, iznajdljivosti in štajerske trme je zgradil podjetje, ki ga je pripeljalo na listo najbogatejših Slovencev. Od malega pa je v delo v družinskem podjetju vpeljeval tudi svoje sinove. »Vsakemu sem ponudil možnost, nobenega pa nisem k ničemur silil. Zelo sem ponosen nanje, da so se tako sijajno vklopili v delo in pa da imajo vsak svojo družino ter so me razveselili z vnuki,« pove Franc, ki je bil od nekdaj vajen začenjati iz nič in graditi. Tako se je pri 50 letih, ko marsikdo že odšteva leta do upokojitve, pogumno odločil za novo življenje in družino.

Med ljubeznijo in sovraštvom je zelo tanka meja. »Otroci so zrasli, družina me ni več tako potrebovala, od nekdaj pa sem imel veliko energije za vse. Tudi za nove izzive. Ko sem se odločil za ločitev, so najprej vsi skočili v 'luft' in dejali, joj, kaj bo pa zdaj, kaj bo pa to pomenilo za podjetje! Odločno sem ugriznil tudi v to kislo jabolko, saj ni enostavno iti narazen. Sklical sem sinove, zrelo in pametno smo se pomenili, ali bomo delali skupaj ali pa gremo narazen. Našli smo kompromise, za kar sem zelo hvaležen. Ljubezen in sovraštvo sta podobni energiji, samo z nasprotnim predznakom. In ljubezen mimogrede preide v sovraštvo, od koder je težko iziti kot zmagovalec. Potem pa tudi ni bilo preprosto na novo začenjati (družinsko) življenje pri 50. Spoznal sem krasno partnerico Stanko, sodelavko, ki me je navdušila s svojo energijo in pogledi na življenje. Treba pa je bilo urediti tudi čisto praktične stvari – nov dom in podobno. V Šentjurju sem kupil hišo, kamor sva se preselila, nato se nama je rodila prvi hči, par let zatem še druga ... Kako hitro beži čas. Mimogrede sta zrasli v krasni mladi ženski, starejša je stara 24 let in končuje študij arhitekture, je tako rekoč že odrasla in samostojna, mlajša pa je še srednješolka. Od njiju se veliko naučim, saj mi dasta jasno vedeti, da so zdaj časi drugačni, da so mladi drugačni in da si sami izbirajo svojo pot,« pravi Franc, ki se je dobro spopadel tudi s predsodki ob ločitvi.

»Veliko govorimo o tem, kako bogokletno je in ljudi moti, če se nekdo loči in začne novo življenje. Sam sem želel na lastni koži občutiti, ali je to res. Zato sem pred leti kandidiral za župana Šmarij pri Jelšah. Sprva sem se bal, da me bodo na predvolilnih srečanjih in debatah zmleli z vprašanji o mojem zasebnem življenju. Veste kaj, kljub kopici ljudi, med katerimi je bilo veliko moških in žensk, ni niti eden omenil moje ločitve. Bolj pomembno se jim je zdelo, kaj bom dobrega in novega naredil za njihov kraj in da svojim zaposlenim redno poravnavam vse obveznosti, kot pa to, kaj se dogaja doma,« pove Franc, ki sicer ni postal župan, mu je pa leta 2019 uspelo prav zgledno zapustiti svoje podjetje in ga predati sinovom Alešu, Boštjanu in Mihi, ki so v zadnjih treh letih kljub koronski krizi samo še povečali promet in dobiček.

Mladim je treba dati priložnost. »Ko so sinovi že leta in desetletja delali v podjetju, se veliko naučili in se dokazali, sem se počasi začel zavedati svoje minljivosti in tega, da se bo treba nekega dne umakniti. Tu sem ubral drugačno pot od svojih prijateljev podjetnikov, ki še pri dobrih 70 nočejo svojega mesta odstopiti mlajšim in mislijo, da bo brez njih vse propadlo.

Več v reviji Janašt. 36, 6. 9. 2022