Noč je najtemnejša pred zoro

Ko sem se pred kakimi petnajstimi leti zadnjič pogovarjal z njim, je bil še raziskovalec na Inštitutu Jožefa Stefana, tam je v sodelovanju z japonskimi strokovnjaki razvijal vrhunske elektromotorje za pogon robotov. Takrat mi je zaupal, da je tik pred splovitvijo še ene izjemno vplivne inovacije na globalnem trgu elektromotorjev. V sodelovanju s kolegi je dovršil nov princip na področju električne mobilnosti: namesto enega centralnega motorja štirje ultralahki, v kolesa vgrajeni motorji, ki sploh ne potrebujejo več prestav. Svoj prispevek k zakladnici človeškega znanja danes uspešno izvaža v svet kot soustanovitelj podjetja Elaphe Pogonske Tehnologije s skoraj stotimi zaposlenimi. Andrej je iskren tako v znanosti kot zasebnem življenju in se tudi ne boji javno dvigniti glasu. Pri založbi Sanje je tako nedavno izšla njegova knjižica Cesar je nag!, pravzaprav nič manj kot klic k splošni vstaji.

Kdo je pravzaprav ta cesarski nagec iz naslova vaše knjige? Imam prav, da ne gre toliko za, recimo, trenutnega predsednika vlade, temveč bolj za sistem, ki smo ga ustvarili? Pravzaprav, če sva malo kunštna, za našo celo civilizacijsko paradigmo?

V bistvu sta na tej točki gola oba, torej tako trenutni konkretni cesar kot sistem. Seveda sem izhajal iz Andersenove pravljice, v kateri je cesar kot narcis povsem izgubil stik z resničnostjo. Ljudje pa so se ga tako bali, da si ni nihče upal niti črhniti. Samo otrok, ki je bil izven sistema, si je drznil naglas povedati očitno resnico. Tudi danes se ljudje bojijo, a so javno v glavnem tiho. Čeprav se nove lumparije dogajajo tako rekoč dnevno.

Pri nas in po svetu.

Imamo sicer zakone in ustavo, zgodi se pa nič. Pravzaprav gre za princip, ki ga je v politični mainstream dokončno vpeljal Trump. Ko so ga dobili pri neki aferi, je vmes že lansiral tri nove, da je z njimi zamotil javnost. In do danes se nam je te nesnage marsikje nabralo že toliko, da so ljudje že povsem na koncu z živci, pravega upora pa kar ni in ni.

Javnost je vsekakor povsem zmedena – to je še najmanj, kar lahko rečemo.

Vsi vemo, da je nekaj hudo narobe. To tako močno čutimo, da smo od tega že resno utrujeni, zgodi se pa nič. Že situacija s covidom je za navadnega človeka čisto dovolj naporna, za povrh pa smo se morali navaditi še na atmosfero razdora, podtikanj in lažnih novic, pa tudi dnevnega šikaniranja državljanov s strani oblasti. Kot se je v nedavnem intervjuju lepo izrazil Mladen Dolar: ta vlada svoje državljane kar naprej nekaj klofuta. Po novem celo otroke. Govorim seveda o mariborskih dijakih. Tudi njih je vlada oklofutala, ker so si drznili izraziti, da želijo nazaj v šolo.

Kar nekaj besed ste namenili poraznemu odzivu na virus. Epidemija je po večjem delu sveta sprožila množično psihozo oziroma »pandemijo množične paranoje«, kot pravite. Glede tega se z vami zelo strinjam.

Bolj ko vse skupaj opazujem, bolj se mi zdi na mestu prispodoba požara v gledališču. Takega, ki ob razumnem odzivu sploh ne bi bil usodno nevaren, a zaradi paničnega stampeda proti izhodu obiskovalci vseeno do smrti poteptajo marsikoga. Ali če posežem po še eni prispodobi: čedalje bolj se zdi, kot da je vso družbo napadla nekakšna avtoimunska bolezen. Tako da naš imunski sistem sploh ne ve več, kaj je tujek in kaj zdravo tkivo. In v tej informacijski zmedi je začela družba uničevati samo sebe.

Še enkrat: to seveda ni samo slovenski problem, kajne?

Seveda ne. Val kolektivne norosti se povsod po svetu dviguje kot oceanski cunami. Svetli zgledi, kot je novozelandska premierka Jacinda Ardern, so mnogo prej izjema kot pravilo. Skoraj povsod se zdaj napada tisto, kar se je mukoma gradilo skozi stoletja. Skoraj čez noč se je čredna ubogljivost povzpela na sam vrh človeških vrednot. Kot da smo v paniki voljni vreči stran vse, kar je bilo za nas še predvčerajšnjim dragoceno. Očitno smo se pripravljeni odreči celo živi srčnosti neposrednega stika! Vmes pa nam protikoronski paketi družbo zahrbtno spreminjajo po meri nosilcev moči. Pri nas je ta proces še nekoliko usodnejši, ker imamo avtokratsko vlado, ki v pakete ukrepov zapeče še toliko več svojih tovrstnih hrepenenj. Pa je »avtokratski« kvečjemu še premil pridevnik. Že takoj na začetku epidemije je vlada na najpomembnejši položaj postavila svojo zvesto strankarsko vojščakinjo, ki je morda čisto v redu zdravnica – ni pa epidemiologinja! Potem je premier takoj vpoklical zaveznika po vojaški mentaliteti, torej Kacina, da sta lahko skupaj toliko lažje poveljevala. Kot da je bitka z virusom predvsem neka vojaška zgodba …

Nekakšen desant na Slovenijo?

Tako. In ta desant se je potem tudi zgodil, vendar ne zaradi virusa. Zastraševanje prebivalstva, brutalno visoke kazni, diskreditacija ene stroke za drugo, vrsta javnih napadov na posameznike in institucije … Padale so klofute druga za drugo. In zelo kmalu smo se res znašli v izrednih vojaških razmerah. Sploh ker je pri odzivu države na celi črti umanjkala najosnovnejša nota empatije. Torej tista povezovalna nota, ki že zdavnaj dokazano iz ljudi izvabi največ in najboljše. Namesto nje smo ob prividu zmage po prvem valu dobili prelet vojaških letal nad bolnišnicami. Kaj bi sploh lahko bilo bolj simbolično kot to?

Kaj, res?

In kaj bi lahko zgovorneje pričalo o popolni neustreznosti našega vojaškega pristopa kot naši rezultati v drugem valu? Ne pozabimo: epidemiologe so skoraj povsem odrezali od upravljanja epidemije. Prav epidemiologi pa so tisti, ki so bili v nasprotju z, recimo, infektologi izurjeni tudi za upravljanje širših posledic takih velikih družbenih prevratov.

Več v reviji Zarja Jana, št. 13, 30.3. 2021