Kdo je pravi politik, vreden spoštovanja? Poglejte si posnetek kanclerke Merklove, ki se je opravičevala kolegom v vladi, parlamentu in vsem državljanom, ker je nekoliko samovoljno podaljšala velikonočne počitnice, zaradi korone seveda. Eni največjih in najslavnejših predsednikov vlade (moška oblika zato, ker imam v mislih predsednice in predsednike), kar jih je bilo kdaj na svetu, ni bilo težko na koncu dolgega opravičila reči »odpustite mi«. Ni zvenelo po babje cmeravo, ampak prizadeto in spoštljivo. Pravi politiki znajo priznati svoje napake in zaradi tega so še veličastnejši. Jih je pa malo, sploh pri nas.

Če niste zapravljali časa in predvsem živcev s spremljanjem interpelacije proti ministru za kulturo v slovenskem parlamentu, le poiščite posnetek, če hočete videti, kaj ni pravi politik, ampak strankarski vojščak na prvi bojni liniji, poln napuha in pocestnega izrazoslovja. Vasko Simoniti je streljal iz vseh topov na poslance, ki so pojasnjevali interpelacijo in bili pri tem opazno vljudni. Pri vseh grehih, ki so jih naštevali in so zares zelo hudi, med drugim je šlo za uničevanje javnih in drugih medijev, so floskule kot »spoštovani minister« zvenele skrajno ironično. Ker je bilo jasno, da nihče iz opozicije kulturnega ministra z nekulturnim obnašanjem niti malo ne spoštuje. Namesto pojasnil smo poslušali puhlice in besnenje. Saj mu je bilo jasno, da ne bo odletel, ker opozicija pač nima 46 glasov. A jih ima zdaj že 44, kar je blizu magični meji. Če bi trije poslanci Desusa, ki si želijo vsaj še kakšno leto ohraniti poslansko plačo, glasovali po navodilih svoje stranke, ki je od nedavna v opoziciji, bi kulturni minister moral oditi. Tako pa lahko še naprej rohni. V času, ko to pišem, spremljam po spletu razpravo skupine za vladavino prava iz evropskega parlamenta, kjer se je Janez Janša pravkar sprl z voditeljico razprave zaradi videa, ki ga je poslal tik pred sejo in ga niso mogli v tako kratkem času pripraviti za predvajanje. Janša pa, da so dovolj dobro plačani, da bi tehnične službe lahko to naredile pri priči. In voditeljica (ter nekateri poslanci), da predvajanje filmov v parlamentu ni v navadi, da ima vendar besedo, naj torej pove, kar ima, on pa je trmoglavil, da najprej video in potem razprava. Svojih petnajstih minut ni izkoristil niti Vasko Simoniti, očitno tudi zaradi videa. Sicer vljudna predsednica je bila neprijetno presenečena, češ, glede na to, da boste vodili predsedovanje EU, menda znate brez videa povedati, kar mislite. Ves čas, ko smo na zaslonu gledali Janšo, so se za njegovim hrbtom menjavali posnetki z demonstracij, naslovnice časopisov in karikature, ki predsednika vlade ne obravnavajo dovolj spoštljivo … Si kar predstavljam, kaj vse je v tistem videu. Ljudstvo ljubi svojo vlado, ampak mediji to prikrivajo in minirajo! Prst je uperjen v nas, ki si upamo dvomiti o vladnih ukrepih, o pošiljanju kriminalistov nad predsednika računskega sodišča, o rušenju tiskovne agencije in demontaži javne RTV, o divji menjavi kadrov v različnih institucijah, o vladavini prava. In ta isti prst je uperjen tudi v vas, če ne boste kimali, se smehljali in odobravali vsega, kar vladajočim pride na misel. Saj to menda veste, kajne?

 Zarja Jana, št. 13, 30.3. 2021