Čeprav so jo v regiji prehiteli po levi in desni ter je pristala med desetimi najslabše ocenjenimi letalskimi družbami, vas ne sme biti strah sesti na njena letala. Ne nasedajte lažnim novicam, nam je povedal strokovnjak za letalstvo. Ne pozna namreč nobenega pilota, ki bi bil tako nor, da bi vzletel z nevarnim letalom. Je Adria sploh pomembna ali nam je zanjo vseeno, saj imamo beneško, zagrebško in graško letališče?

Nekateri pravijo, da smo Adrio leta 2016 prodali špekulantom (postopek je bil kajpak profesionalen in transparenten), drugi pa opozarjajo, da je bila glavna napaka, da smo podjetje prodali tako pozno. Zato smo bili stisnjeni ob zid. Je to odgovor na vprašanje, zakaj se je šlo v prodajo tako neodgovorno? Prodali smo ga, kot ugotavljamo sedaj, slabemu lastniku – nemškemu investicijskemu skladu 4k Invest.

Ekonomist Jože P. Damijan pravi, da takrat za Adrio najbrž ni bilo boljših ponudb in da je bilo po državni pomoči Pahorjeve vlade verjetno res bolj malo manevrskega prostora. Tako kot nekatere druge majhne države (Makedonija in Madžarska) je bila zaradi povečane konkurence nizkocenovnih prevoznikov tudi Slovenija prisiljena v bankrot ali prodajo. »Nikoli nisem bil navdušen nad 'privatizacijo' Adrie Airways na način, kot je bila narejena,« priznava Damijan, ki mu je sporno ravnanje Adrie poznano tudi kot potniku: večkratne prodaje istega sedeža, neprepoznavanje osebnega dokumenta na tujih letališčih zaradi nepovezanih informacijskih sistemov, grozljivi leti v grozljivih letalih ...

Predstava za rajo? Ko je bila »naša« Adria še naša, so jo izčrpavali slovenski menedžerji, zdaj, ko ni več naša, jo izžemajo tujci, ki bi se radi v zadnjih izdihljajih še okoristili iz državnega proračuna, odkimavajo te dni neznani državljani v spletnih komentarjih. Prepričani so, da Adrie Nemci niso kupili, da bi z njo poslovali, ampak da bi jo potopili. To je rezultat prodaje državnega podjetja nestrateškemu kupcu (takemu, ki ni iz panoge oziroma o njej pojma nima) – take poteze bi morale biti nedopustne, če ne že prepovedane, menijo nekateri.

Jože P. Damijan na svojem blogu piše, da novi lastniki, še posebej investicijski skladi, svojo strategijo namesto na širitvi in krepitvi podjetja gradijo na krčenju. »Lastniki pošljejo mladce v zgodnjih tridesetih letih, brez socialne empatije, oborožene s prenosnimi računalniki, da izvedejo brezmilostno racionalizacijo stroškov s primarnim ciljem izhoda iz naložbe v obdobju od treh do petih let ter z ustreznim kapitalskim dobičkom ob prodaji, običajno najmanj v višini prvotne prodajne cene. Tako pač deluje kapitalski svet.«

Damijan odločevalcem svetuje premislek, ali je zasebni interes lastnikov kapitala in njegovih upravljavcev skladen z dolgoročnim strateškim interesom države – to je odlična povezanost države s svetom in prvovrstna mobilnost njenih državljanov.

Zato bi po njegovem mnenju morali razmisliti o odkupu Adrie Airways preko SDH, strateško ključnih letalskih destinacijah in Sloveniji kot vozlišču za določene destinacije in regije ter o strategiji širitve Adrie, možnostih in različnih načinih njenega subvencioniranja. Za mnoge so to bogokletne misli, pravi Damijan, a so po drugi strani skladne s tržnim gospodarstvom. Tako bi popravili napake, ki v gospodarstvu nastanejo zaradi nedelovanja tržnih zakonitosti – kar se včasih in na nekaterih področjih seveda zgodi. »Zato velja tukaj biti strateško moder in odločen. Koristi od tega bodo tako za slovenske prebivalce kot tudi za gospodarstvo.«

Brezposelni. Če nam ni mar, s katerim letalskim prevoznikom bomo leteli na počitnice ali službeno pot, ali pa brezvoljno skomignemo ob informaciji, da so piloti Adrie zadnjo plačo dobili v dveh delih in da jim delodajalec ni plačeval premije za dodatno pokojninsko zavarovanje, bi nas morda moralo skrbeti to, da bo s propadom Adrie na cesti okoli 80 pilotov in 200 stevardes.

Semkaj bi lahko prilepili razmišljanje premnogih komentatorjev ob novici o odpovedovanju poletov in Adrii kot nacionalni sramoti: »Naj že enkrat crkne, država pa naj ustanovi novo podjetje, prezaposli odličen kader in gremo naprej.« Če država nima dovolj dobro urejene prometne infrastrukture, kamor sodi tudi letalska, se pomika vedno bolj na obrobje gospodarskih tokov, je prepričan marsikdo.

Izkušen poznavalec letalskega prometa, ki je želel ostati neimenovan, je razložil, da so nacionalni letalski prevozniki že nekaj časa v zatonu. Tako propad Adrie zanj ne bi bil presenečenje, vendar bo to pustilo dolgoročne posledice za stroko – letalsko znanje bo odšlo iz države. »Adria nima denarja zaradi slabega načrtovanja vzdrževanja letal, sooča se s pomanjkanjem pilotov ... Vse skupaj je postalo samo še posel. Morate vedeti, da so letalska podjetja na koncu lestvice, nosijo denar, preostali pa ga samo pobirajo. Prav tako so za letalska podjetja ogromen strošek šolanje posadk, zavarovanje letal, njihova nabava, letališke pristojbine, pri čemer je ljubljansko letališče eno najdražjih na svetu. Tudi to je eden od razlogov, zakaj na Brniku ni nizkocenovnika Ryanaira.«

Začetek kalvarije. O delovnih razmerah v Adrii ter primerjavi njenega pomena nekdaj in zdaj smo se hoteli pogovoriti tudi s katero izmed stevardes, a je do njih sila težko priti. V njihovem sindikatu so dejali, da nam kontaktov brez privoljenja ne morejo dati (ni jim padlo na pamet, da bi za dovoljenje katero izmed njih vprašali sami!), ter nam celo svetovali, naj jih čakamo v zasedi na letališču – ko končajo let. Na telefon smo po svojih znanstvih le dobili eno, a o Adrii sploh noče govoriti – niti pod plaščem anonimnosti. Čeprav je tam stevardesa že dobrih 30 let. Je pa povedala, da kabinsko osebje Adrie izpolnjuje zelo visoke standarde civilnega letalstva in gotovo drži, da je odlično.

Za Zarjo se je naposled vendarle razgovoril nekdanji stevard, zdaj športni pilot, ki je tudi želel ostati neimenovan. »Prvi dve leti, ko sem bil tam, so bile razmere za delo odlične, navzdol je začelo drveti pred dvema letoma, še pred prodajo investicijskemu skladu. To se je zgodilo z zamenjavo takratnega vodstva. In če me vprašate, ali ima ena oseba tako močan vpliv, bom pritrdil. Okoli sebe je zbral svoje ljudi in z novo vodstveno ekipo se je na Adrii začela kalvarija. Takrat sem se odločil, da Adrio zapustim, in z njo ne želim imeti več opravka.«

Več v reviji Zarja št. 26, 24. 6. 2019.