V zadnjem času so samo Šiško in njegovi zakrinkani brambovci v javnosti dvignili toliko prahu kot napoved višje obdavčitve najbogatejših Slovencev. Ta predlog v koalicijski pogodbi nove vlade so slovenski podjetniki doživeli kot jasno napoved vsesplošne apokalipse. Pri tem jih je glasno podprla Gospodarska zbornica, govorilo se je o »sovražnem govoru«, tisti medijsko najbolj izpostavljeni so zagrozili celo s selitvijo. Pa saj ste jih nedvomno slišali.
O upravičenosti te spektakularne vzrojitve smo se pogovorili z Goranom Lukićem. Dolgoletni sindikalist, ki žrtvam moderne podganje dirke svetuje v sklopu nevladne organizacije Delavska svetovalnica, se je z leti uveljavil kot eden najbolj jasnih in nedvoumnih glasov v podporo delavskih pravic. Po pričakovanjih za žalostinke kapitalistov tudi tokrat ni našel prav nobene razumevajoče besede.
Ho, kje pa imate titovko?
Kakšno titovko?
Ja, tisto, ki si jo poveznete na glavo, preden se odpravite po hosti preganjat Iva Boscarola, da bi iz njega izcedili še zadnji cent!
(smeh) Aha, tisto titovko! Hm, kam sem jo pa dal … (Vstane izza svoje pisarniške mize in odpre najbližjo omaro.) Ne, kot vidite, je tudi tukaj ni. Samo papirji in fascikli. To so danes glavni rekviziti aktivista za delavske pravice.
Haha, okej, za začetek sva si privoščila malo šegavo noto, a tema je žal prekleto resna. Davki in skupna blaginja. Kot rečeno, samo Šiškovi nesojeni jurišniki so v zadnjem času dvignili tak vihar kot povišanje davkov za najbogatejše. Kaj ni to zanimivo?
Žal je to nekaj najbolj logičnega. Vedno so najglasnejši tisti, ki so na vrhu statusne lestvice. In te se seveda tudi najbolj sliši. Tistih, ki bi se morali glede na obseg problemov v svojem življenju najbolj oglašati, pa se preprosto ne sliši. In so tudi čedalje bolj tiho, ker vse atome moči usmerjajo v držanje glave nad vodo. Njihov svet je čedalje manjši, čedalje bolj zožen, ker nanje z vseh strani pritiskajo najglasnejši. In skušajo z glasnostjo preusmeriti debato s pravih tem.
Ki so?
Recimo ta, kako slabo moderni slovenski poslovneži opravljajo svojo osnovno nalogo. Ki je v kapitalizmu predvsem menedžerska – torej da preko organizacije in inovacij ustvarjajo dodano vrednost. Sam sem prepričan, da je prav uspavanost oziroma lenost naših menedžerjev eden ključnih problemov. Mnogi, premnogi preprosto kopirajo poceni produkcijske modele iz tujine, namesto dolgoročnih pa jih zanimajo samo mesečne bilance. Največji problem v njihovem malem svetu so tako davki.
No, saj davki prav gotovo niso zanemarljiva postavka …
Niso. Ampak če so tako odločilni, kako to, da v Skandinaviji katerakoli firma sploh preživi? Tam so namreč podjetniki obdavčeni občutno bolj kot pri nas. Marsikje drugje tudi. Kako da tam niso vsi po vrsti propadli, temveč imajo celo vrsto globalno vodilnih podjetij?
In odgovor se glasi?
Ker se dobro zavedajo, da morajo biti ves čas tako kompetitivni in razvojno naravnani, da se ne morejo ves čas spraševati o davkih. Pojmujejo jih pač kot družbeno nujnost, celo kot odgovornost, od katere imajo tudi veliko posrednih koristi. Pri nas pa smo lahko v zadnjem času dobili vtis, da marsikateremu poslovnežu vsaj pol življenjske energije pokuri kričanje o davkih.
Drzna in všečna teza. Ampak ali jo lahko tudi kako dokažemo?
Kaj, da slovenski menedžerski sloj zanemarja svojo osnovno nalogo? Seveda jo lahko dokažemo. Treba je samo pogledati strukturo našega gospodarstva. Na eni strani čedalje večja vpetost v globalne podizvajalske verige. Samo počakajte, kaj bo, ko nemško gospodarstvo naslednjič kihne. Na drugi pa skokovit porast uporabe delavcev, ki so zaposleni preko raznih agencij. Število agencijskih delavcev je v zadnjih petih letih poskočilo za skoraj trikrat. S tem, da ta podatek vključuje samo registrirane agencije. Neregistriranih pa je čedalje več.
Neregistriranih agencij? Torej pravzaprav kriminalcev?
Ja, tistih, ki si rečejo: Zakaj bi tvegal vložek 30.000 evrov bančne garancije, če me pa inšpektor itak ne bo ujel? Registrirani pa so kot »poslovne storitve«, »gradbeništvo« ali kaj podobnega. Ta trg je pri nas čedalje večji.
Če sva zelo telegrafska: zakaj naj bi bilo agencijsko delo tako slab pojav?
Ker je zasnovano na tem, da vzdržuje večino problemov modernih delavcev. Zelo učinkovito je na primer pri tem, da blokira rast plač na trgu delovne sile. Kajti od agencijskih delavcev, ki iz tedna v mesece kolovratijo med različnimi zaposlitvami, še toliko težje pričakuješ organiziranost v boju za svoje pravice. Za povrh je grožnja z nadomeščanjem z agencijskimi delavci odlično orodje za ustrahovanje drugih zaposlenih v podjetju.
Zasledil sem podatek, da je pri nas podjetjem dovoljen celo večji delež agencijskih delavcev kot na Kitajskem. Bi bilo to sploh lahko res?
Bo držalo. Na Kitajskem lahko po zadnji spremembi zakonodaje podjetje uporablja deset odstotkov agencijske delovne sile, pri nas pa kar petindvajset odstotkov. Če so delavci pri agenciji zaposleni za nedoločen čas, pa sploh ni omejitev. Na Kitajskem so se ta celostno škodljivi pojav odločili zajeziti ali vsaj učinkovito dajejo tak vtis … Pri nas pa delujemo kvečjemu v obratno smer. Torej spet zelo v skladu s kratkoročnimi interesi menedžerjev.
Zanimivo je, da nam je nedavno celo mogočna Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj uradno prišepnila, da bi morali bolj obdavčiti kapital. Celo sloviti OECD, ki že dolgo velja za trdnjavo odprtega neoliberalizma! Imajo nemara tudi čelniki te organizacije titovke na glavi?
Huh, iz časov, ko sem delal za Zvezo svobodnih sindikatov, se zelo dobro spomnim vseh tistih OECD-jevih poročil, ki sem jih moral spremljati. To so bile bale in bale pritiskov na delavske pravice, čedalje militantnejši pozivi k dvigu upokojitvene starosti in podobne reči. Zato je prav res pomenljivo, da nam celo od tam svetujejo, naj bolj obdavčimo kapital. Ali imajo na glavi titovke, morate pa raje vprašati njih.
Ugibal bi, da jih imajo. Sploh ker so nam obenem priporočili, naj vsaj malo razbremenimo obdavčitev delavcev. Predvsem naj znižamo socialne prispevke.
Kar pa je z njihove strani tudi precej cinično, saj ne ponujajo rešitev, kako nadomestiti izpad sredstev v socialni blagajni. Ampak še enkrat: ta debata o davkih je povsem zgrešena. V resnici bi se morali pogovarjati o višini plač. Kako je možno, da ob takem cvetenju gospodarstva ostajajo tako nizke? Gotovo vas bo zanimal naslednji podatek: samo z 2015 na 2016 je skupni neto dobiček slovenskih podjetij narastel za 70 odstotkov.
Nemogoče.
A vendarle resnično. To je uradni podatek z Ajpesa.
V enem samem letu?
V enem samem letu.
Ampak kaj to ne izpodbija vaše teze, da slovenski menedžerji slabo opravljajo svojo osnovno funkcijo?
Ne, če si podrobneje pogledamo, kako je ves ta dobiček nastal. Deloma zagotovo z brutalnim izkoriščanjem delavcev. Če kdo dvomi o tem, naj se samo na povprečen dan oglasi v naši svetovalnici, pa bo lahko od obiskovalcev slišal vse, kar mora vedeti. Na drugi strani pa lahko podjetja tak prav res nepojmljiv dvig dobička zabeležijo samo v davčno zelo naklonjenem okolju. Pozor! Če pri preverjanju obdavčitve uporabimo morda celo najrelevantnejši kriterij od vseh, ki je količina pobranih davkov od kapitala glede na BDP, je Slovenija med osemindvajsetimi državami EU na petindvajsetem mestu.
Na prav nič slavnem petindvajsetem mestu.
S tega vidika merjeni davek predstavlja pri nas le 4,1 odstotka BDP-ja, povprečje EU 28 je 8,4. Naši vrli podjetniki pred kamerami tako radi pozabijo, kakšne silovite olajšave smo jim že pred časom odobrili. In žal jih tudi skoraj nihče ne vpraša, kaj so te davčne spodbude do danes prinesle pri realnem BDP-ju na prebivalca, nominalni produktivnosti na zaposlenega in pri deležu visokotehnološkega izvoza. V zadnjih desetih letih smo po vseh teh kriterijih še dodatno zaostali za povprečjem EU. Vse to so le še dodatni dokazi za trditev, da imamo pri nas predvsem krizo strateškega menedžmenta. In zato je vreščanje o domnevno previsokih davkih čista perverzija. Kot tudi širjenje strahu, da bo zaradi tega ubogega krotkega koalicijskega sporazuma tako rekoč propadla Slovenija.
Več v Zarji št. 42, 16. 10. 2018.
