Ljudje

Dr. Anton Stres za Jano

Jana
22. 12. 2009, 10.25
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

24.januarja bo prevzel vrh slovenske cerkve novi slovenski metropolit dr.Anton Stres.

Ljubljanski nadškof in slovenski metropolit je zelo zanimiv za verne, drugače verne, neverne in vse druge, saj je tako ali drugače zmeraj navzoč v javnosti. Zanima nas, kje se pojavlja in kaj reče ob kakšni priložnosti, s kom se druži in do koga je še posebno prijazen, in skrbno seciramo njegove pridige in praznične poslanice, v katerih je morda kaj usodnega. Pred kratkim je bil na vrh slovenske Cerkve imenovan dr. Anton Stres, zelo razgledan duhovnik z dvema doktoratoma, ki zna nastopati v javnosti, kljub ostrim besedam ne izgublja živcev in ne meče naokrog kosti, ki jih je potem mogoče še mesece in leta glodati, ki prijazno sprejema novinarje in se ne brani nobenih vprašanj. Sliši se, da bo »nekaj med nepriljubljenim Rodetom in ljudskim Uranom«. Bo res?  
     

Preden ste postali dušni pastir, ste bili čisto pravi pastir?
Deset let sem pasel. Pri nas doma smo bili otroci bolj na redko, imel sem deset let starejšo sestro in deset let mlajšo, jaz sem bil na sredini. To pomeni, da sem moral pri paši zapolniti vmesni čas. Ko sem rekel očetu, da bi šel kam s prijatelji, recimo popoldne v kino, mi je odvrnil, kdo bo pa krave pasel, in s tem je bil problem rešen. Sem pa na paši bral in požiral očitke, ker so mi krave uhajale na njivo …
So bili doma navdušeni, ko ste se še kot najstnik odločili, da postanete duhovnik?
Nikakor. Bil sem edini sin, na kmetiji pa je naslednik pomemben. Oče je bil s srcem kmet, hotel je ustvariti sodobno posestvo. Spominjam se, da je sadil jablane, pa so mu rekli, da bo, preden bodo rodile, že bog ve kje. Odvrnil je, da to ni pomembno, da dela za naslednika. In to bi moral biti jaz.
Je bila kmetija dovolj velika, da je bilo mogoče živeti od nje?
No, takrat, po vojni, se je še dalo živeti, čeprav je imela le sedem hektarjev. Denarja ni bilo pri hiši, manjkalo pa nam tudi nič ni, nikoli nisem bil lačen. V tistih časih smo jedli meso enkrat na teden, v nedeljo.
Štipendij pa za kmečke otroke ni bilo?
Takrat sploh ni bilo štipendij. V nižjo gimnazijo sem hodil v Rogaško Slatino, od doma do vlaka je bilo eno uro pešačenja in tako sem se navadil hoditi; še danes zelo rad hodim. Potem ko smo nekako prepričali očeta, da le nisem najprimernejši naslednik, sem šel v Zagreb v gimnazijo, v tako imenovano malo semenišče, ki je bila nepriznana šola, in tako imam še danes v vojaški knjižici napisano: zanimanje (poklic): seljak, naobrazba: četiri godine osnovne škole. Malce sem se čutil odrinjenega, zavedal sem se, da odločitev za duhovniški poklic ne žanje vsesplošnega odobravanja.
Rojeni ste v Donački Gori, se pravi, da je to vas in ne gora? Se še kaj vračate tja?
Ja, gre za vas pod Donačko goro, napišite, da se naglaša a in ne o, ker vsi naglašajo napačno. Na domačiji je mlajša sestra, ki je bila stara pet let, ko sem šel od doma, torej od brata ni imela kaj veliko. Seveda skočim tja, kadar le morem, a imam žal čedalje manj časa. Ko je izvedela, da sem imenovan za metropolita, me je klicala in rekla: »Veš, cel dan jokam.«

Tekst: Sonja Grizila, sonja.grizila@delo-revije.si
Foto: Šimen Zupančič

Več v Jani, št. 51, 21.12.2009