Bergman za zajtrk. Če se zdi, da jo poznamo že celo večnost – malo pred božičem je praznovala štirideseti rojstni dan –, je to po vsej verjetnosti zato, ker jo res: na odru je prvič nastopila pri petih letih, v filmu pri štirinajstih. Za seboj ima več kot trideset filmov. Kako bi se le lahko izognila temu – rodila se je v družini dveh filmskih in gledaliških igralcev. »Ne bi si mogla želeti boljših staršev. Vzgajala sta me v ljubezni do umetnosti, me vodila v muzeje, tako da sem videla stvari, ki jih otrok v tej starosti sicer ne vidi. Filme Ingmarja Bergmana sem videla pri devetih letih in se navdušila nad njimi. In vodila sta me gledat slike Francisa Bacona, ki sem jih oboževala.«

Margarita za kosilo. Vloge so kar prihajale, ne le v francoskih, vedno bolj tudi v tujih filmih. Agnieszka Holland ji je dala vlogo v filmu Europa Europa (1990), Kieslowski v vseh treh delih svoje barvne trilogije (Modra, 1993, Bela, 1994, Rdeča, 1994), gledalci pa so jo – z rahlim faznim zamikom – vzljubili v potovalni romanci Richarda Linklaterja z Ethanom Hawkom Pred zoro (Before Sunrise, 1995). Kljub igralskim uspehom je bila zasebno plaha in negotova. Kot dekle se je skrivala za očali, čeprav jih sploh ni potrebovala. »Nosila sem očala z debelimi lečami, čeprav ni bilo z mojimi očmi nič narobe. Mislim, da sem hotela biti podobna pisateljici Marguerite Duras pri sedemdesetih. Mama me je klicala Marguerite.«
Zdaj očal v javnosti ne nosi. Čeprav jih potrebuje. »Tako vsaj ne vidim vsega,« je rekla.

Agent za večerjo. Honorarje je pridno spravljala na kupček in si sama plačala potovanje v New York; vanj se je redno vračala in se na začetku devetdesetih tja tudi preselila. »Prilagodljiv nomad sem,« je razložila. »Rada imam Pariz, od leta 1990 živim v Los Angelesu in New Yorku. Tudi London mi je pri srcu. Moje korenine so v meni.«
V New Yorku je obiskovala tudi poletni tečaj režije, ki jo je že od nekdaj zanimala. Prvi kratki film je režirala leta 1995, celovečernega (Looking for Jimmy) pa sedem let pozneje. »Če si igralka in nimaš dela, kaj lahko narediš? Saj lahko igraš doma ali v šoli ali kaj takega, ampak če nimaš dela, nisi zares igralka. Če pa tudi pišeš, lahko to počneš kadar koli.« Ampak preden so ji prvič dovolili režirati, je tolikokrat slišala ne, da je skoraj obupala. »Saj če bi do konca življenja ostala igralka in ne bi vedela, kaj se pravi režirati, bi bila čisto zadovoljna,« je priznala. Ampak potem je poskusila in ni hotela več nehati. »Vedno pravim, da je manj stresno, če moraš režirati, pisati, montirati, igrati in vse to, kot pa čakati pri telefonu. Zame je to hujše.«
Zaradi trmastega vztrajanja pri pisanju scenarijev je nekoč izgubila agenta. »Menil je, da zapravljam čas. Ni trpel, da pišem tak majhen film, ki morda sploh ne bo nikoli posnet in ki ne bo naredil nič za mojo kariero. A vidite, s kakšnimi ljudmi imaš opravka, s kakšno bebavostjo se moraš spopadati v Hollywoodu? Kaj je to njemu mar? Saj me niti na avdicije na pošilja. Kaj ga torej briga, če pišem?«
Mali, nepomembni film, ki jo je spravil ob agenta, je bil Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004), nadaljevanje filma Pred zoro, in ji je prinesel nominacijo za scenarističnega oskarja.

In koala za desert. Oh, in ali smo že omenili, da piše tudi glasbo (in poje)? Napisala je glasbo za svoj film 2 Days in Paris (2007) in izdala album Julie Delpy (2003). Tri pesmi s tega albuma so tudi v filmu Pred sončnim zahodom. Letos je najbolj ponosna na zasebno produkcijo (skupaj z nemškim filmskim skladateljem Marcom Streitenfeldom), na sina, ki se je rodil januarja. Vse pri materinstvu ji je všeč, pravi. »Rada ga gledam. Videti je kot majčkena koala.«
Mogoče bi si morala kdaj pa kdaj vendarle natakniti očala.